recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

recenzija

6. 9. 2013  Huntress - Starbound Beast  (Napalm Records, 2013)
Korak na slabše ...

Ameriški power metal kvintet Huntress se je vrnil z drugo plato, naslovljeno Starbound Beast. In če nas je niti ne toliko dolgo nazaj ekipa navdušila z albumom, prvencem Spell Eater, se zdi, da je Starbound Beast prišel malce prehitro.

Namreč, album za razliko od prvenca ponuja malce boljši zvok, malce bolj masivno zveneče komade, a ki se - v primerjavi s prvencem – ne ''svetijo'' toliko, kot recimo singli Eight Of Swords, Spell Eater, The Tower ali pa recimo odlični Sennicide. Dejansko se zdi, da je Starbound Beast plošča, ki ponuja nekaj zelo dobrih komadov in večino fillerjev, kar je običajno znak tega, da je album bil narejen nepremišljeno, prehitro in brez prevelikih (in drznih idej).

Zakaj?

Namreč, kot se zdi, da je bend bolj izkušen, odrasel, odločen in iznajdljiv, se hkrati zdi, da so stopili na tisti ''path of least resistance''. Če je prva bila predrzna v aranžmajih, ki so zveneli kot miks Ghost, Iced Earth, Iron Maiden, King Diamond in celo kakšnih Darkthrone, tukaj dobimo nekaj, kar bolj spominja na kreacije Doro ali Motörhead. In ne razumite me narobe – še vedno bom headbangal na All We Are od Doro ali Stone Deaf Forever od Lemmyja, a pri Huntress sem upal, da bodo stvar naredili še bolj heavy, mračno in nasilno in ne pač kot konglomerat že v 30 letih milijonkrat prežvečenih hitov metal in rock bogov/boginj.

Tako pa je večina komadov skorajda bolj popish, college rock, pridnih. Divji, nepredstavljivi, brutalen miks različnih in zelo dobrih vokalov Jill Janus je zdaj reduciran na nekakšne Evanescence meets Doro odtenke, kjer so tiste ''nodding to early heavy metal, doom and American power metal'' le še stvar preteklosti. Žal. Poslušajte samo, kako medlo izpade od Lemmyja napisani single I Want To Fuck You To Death, ki v nasprotju z besedilom, obetajočim naslovom in dejstvom, da nam ga poje nekdanja Playboyeva zajčica s pljuči najboljših metal vokalistov (pun intended in to ne samo zaradi joškov!), izpade bolj kot komad, ki ga predrzno poje Majda iz 4.B preden vas divje nategne v postelji po maturantskem plesu, medtem ko njeni tastari v hotelu še plešejo Na golico. A se potem izkaže, da je divji nateg pač nek običajen seks, ki ga daje slutiti nanizanka Dawson's Creek, ko je najbolj drzna. In to je bil single, s katerimi so Huntress dali pokušino novi plati (v primerjavi s prejšnjo plato, kjer smo samo čakali na album, po tem, ko smo slišali single Eight Of Swords).

In večina novih komadov je takšnih. Varnih. Predvidljivih. Ustaljenih. Z dobro odigranimi in odpetimi stvarmi, a brez kančka drznosti. Kot porn dream, ki postane nezanimiv, ko se realizira.

Ima pa na srečo nekaj izstopanj – in sicer, komad za katerega so posneli spot, Zenith, ter naslovni komad Starbound Beast, s svojim odličnim, candlemassovsko zvenečim refrenom. Dejansko je to res najboljši komad na plati. OK, navdušujoč je še recimo Receiver ali The Oracle, medtem ko komadu Spectra Spectral, če nič drugega, lahko očitamo annoying refren, ki spominja na fantiča, ki v Dickensovskem svetu prodaja časopis za par penijev.  

Kitarsko delovanje je tu še najboljše, boben tudi ni slab, pa sama Jill zveni super – le preveč … medlo, skorajda neprepričljivo. Album v celoti pa … meh!

Upam, da bo naslednja plata spet korak v neraziskano, kot je že kazalo, ko so izdali album Huntress. Do takrat pa – ali poslušanje nekaterih novih komadov ali pa vedno znova prvenec v celoti.

twitter facebook