recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

6. 8. 2013  Tumbleweed Dealer - S/T  (samozaložba, 2013)
Konstantno nizanje melodij brez končnega orgazma. Na dober način.

Razvajena entiteta, ki pri svojih 30-ih živi v mamini kleti. Brez službe, brez šole, brez življenja. Njegova celotna dnevna aktivnost je zvijanje jointov, ki je sedaj že na avto-pilotu. Oči so fiksirane na zaslonu, kjer se odvijajo risanke, ki jih trezen ni nikoli maral, njegove roke pa delujejo same od sebe in sestavljajo baklice, polne origana inspiracije. Njegov apatičen vsakdan občasno prekine telesna aktivnost v obliki hoje po stopnicah gor, da reče mami, naj mu kupi čips.

Od prekomernega predajanja objemu botanike je popolnoma oropan življenja, duše in osebnosti. A njega to ne moti. Konstantno ga obdaja oblak opojnih substanc, ki ga ščiti pred zunanjim svetom. Pred stiki s človeštvom, pred obveznostim, pred skrbmi in nenazadnje, pred odgovornostjo.

Stereotip zapohanca. Skoraj vsak pozna vsaj en primerek, ki je pošastno podoben zgornjemu. A niso vsi primerki takšni. Nekateri jemljejo Satanovo solato kot občasno meditacijo, kot ojačanje čutov, kot vir inspiracije in podobno sranje. Za ta primer vzemimo Seba Painchuda, ki je drugače basist pri tehničnih death metalcih The Last Felony. Tisti, ki niste seznanjeni s to skupino, se jih da zelo na kratko opisati tako: predrkancija na šusu.

Po dolgem času je z dimom predelal svojo sobo v komoro in v svoji zapohani fazi pričel ustvarjati glasbo. Nadrkan distorziran šus, ki ga je žgal pri The Last Felony, se je umaknil bolj umirjenem stilu z večjo dozo občutka. Čez čas je za pomoč pri glasbi zahakljal Felixa (prav tako iz The Last Felony) in bobnarja iz mamutov Dopethrone.

In kaj so ti dečki skupaj naumili? Zase pravijo, da so stoner rock, ampak ta pojem obsega tako širok spekter različnih stilov, kot pa sam metal, ki ima sam pretirano dozo podzvrsti, med katerimi najdemo vse od transvestitov v sestrinem make-upu, ki opevajo fukanje devic, do prikritih transvestitov v sestrinem make-upu, ki opevajo fukanje devic za čast Satana. Ampak jebeš, tako ali tako ni točnih kriterijev za objektivno določanje zvrsti. Ko se bo to zgodilo, bo glasba uradno umrla.

Večine stvari, ki smo jih vajeni iz stonerja, tukaj ni. Glavna aduta sta pri večini bandov res sočen, masten in zasvinjan zvok in vsesplošna masiva. K temu veliko bandov rado doda še kakšne podivjane dele, da razgibajo celotno izkušnjo. Pri Tumbleweedih tega ni. So samo hipnotične repetivne melodije z relativno čistim zvokom, ki peljejo. Kitari nista razdeljeni na solo in ritem kitaro, temveč vsaka igra neko melodijo. Kdaj obe enaki, kdaj podobni, kdaj rahlo drugačni, a vedno dosežeta svoj efekt.

Kako pojeta kitari, se da, kot marsikaj drugega, najbolje razložiti v pornografskem stilu. Moški, predstavljajte si, da je zvok vsake kitare ena ženska in vas obe hkrati nežno obdelujeta. Kdaj vsaka malo po svoje, kdaj pa se skupaj potrudita, zaradi česar vaši posteljnini kasneje ni več pomoči. Ženske, predstavljajte si, da je zvok vsake kitare ena ženska in vas obe hkrati nežno obdelujeta. Kdaj vsaka malo po svoje, kdaj pa se skupaj potrudita, zaradi česar vaši posteljnini kasneje ni več pomoči. Nasvet obojim: ohranite posteljnino, da jo boste kazali vnukom kot prapor dosežka.

Zavidanja vreden dosežek je tudi to, da te album uspe odpeljati drugam brez rabe vesoljskih efektov. Vse bazira na melodijah, ki so kot lebdenje na vodi. Bas kdaj zveni razglašen in bezlja po svoje, ampak ne moti, temveč doda valove našemu plavanju. Bobni so pa nemoteče ribice, ki plavajo pod nami.

Dosti pogost recept pri stoner bandih je takšen: zblojen vesoljski del, šus, zblojen vesoljski del, šus, zblojen vesoljski del, šus, pizda. Komadi lahko ponazarjajo dolga potovanja, kjer so zblojeni deli sama vožnja in deli na šusu so postaje, atrakcije na poti. Tumbleweedi so samo potovanje. Brezciljen roadtrip po zapuščenih mestih, kjer se počasi vozimo samo zaradi tega, da se vozimo. Meditativna dejavnost za pomiritev. Konstantno nizanje melodij brez končnega orgazma. Na dober način.

To je glasba, ki je primerna za vsak trenutek. Če hočemo sprazniti možgane ali sprazniti jajčka na telesu naše izvoljenke. Lahko se mu v celoti posvetite in ga večkrat pozorno poslušate, lahko pa se ga uporabi samo za hrup v ozadju. Lahko ga navijete, da zakrijete zvok staršev, ki se brutalno fukata v sosednji sobi. Zraven njunega stokanja se sliši travmatično lajanje družinskega psa in lajež žal prihaja iz iste sobe. Lahko jo poslušate med brutalnim pitjem, med zdravljenjem mačka, med prepiranjem z ženo zaradi alkoholizma ali med AA-meetingi.

Soundtrack za sodoben film-noir.

twitter facebook