recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

12. 6. 2013  BONGRIPPER - split w/ HATE & CONAN  (Great Barrier Records, 2013)
''some of the most unlistenable shit I've ever heard''

Tukaj ne gre za masten fukaški trojček, temveč skupno recenzijo dveh splitov, od katerih vsak vsebuje en komad ameriških oltarjev špeha: Bongripper. Kot vam mogoče že njihovo ime izda, je to band, ki zveni kot zakajena orgija sumo borcev v ringu ocvirkov. Z vsakim riffom ustvarijo božansko stvarstvo, katera se zaradi masivnosti zruši sama vase in na koncu ne ostane nič več razen večnega vorteksa ničnosti in vsega hkrati.

Sicer en komad na split ne zveni veliko, ampak jebiga, to so Bongripper, ki premorejo bolnosti, ki trajajo tudi več kot eno uro: debitantski The Great Barrier Reefer in turobnen noiserski uplinjevalec možganov Heroin, kjer ste poleg albuma dobili še žlico, vžigalnik in trakec. Slastno. Na slednjo izdajo so še posebej ponosni, saj so na svojem Bandcamp profilu z veseljem objavili citat, ki dokaj slikovito opiše to njihovo stvaritev: ''some of the most unlistenable shit I've ever heard''.

Češnje. S tem smo prešli na Bongripper komada na splitih.

Lastita si epski imeni Zero Talent in Fisting (čeprav, kar se tiče naslovov, so najbolj zmagali s plato Satan Worshipping Doom, ki vsebuje štiri komade: Hail, Satan, Worship, Doom) ter vsak izmed njiju traja solidnih 10 minut +/- nekaj časa in vsaka predstavlja zelo ogabno slasten kos instrumentalnega dooma.

Njihovo glasbo bi najlažje opisal z vašo pomočjo. Pomislite na vaše najbližje. Na ljudi, ki vam res nekaj pomenijo. Na ljudi, ki vas zapolnjujejo. Na ljudi, s katerimi lahko računate na boljši jutri. Ubijte jih. No, občutki, ki vas bojo preplavljali po tem očiščevalnem dejanju, so nekako podobni temu, kako Bongripperski del splitov zveni.

Skozi njihovo temačno, zafrustrirano, zapohano in masivno glasbeno mletje nam prikažejo zjeban distopični svet, kjer nas obdajajo sive ruševine in vsake toliko naletimo na človeka, ki že razpada od bolezni, drog in slabega glam rocka. Posilstvo kogarkoli oz. česarkoli je tam pogosto kot veganski izpadi na Facebooku.

In 'ripperji vse to stopnjujejo. Kar se začne z naključnimi zvoki, ki preide v THE DOOM, zna prej kot slej podivjati do apokalipse. In potem še apokalipsa doživi apokalipso in potem nima več prijateljev. Ko temu kvartetu spipa, možgane izščijejo do konca in preidejo na tako zlobne death metalske dele, da večina death metalcev odjebe svoje bande in začnejo raje iskati svojo prihodnost v tekstilu.

Češnje. Hate.

Tukaj ne gre za Poljake, temveč za ameriško sludgersko obarvano razpaljotko. Izmed trojice so ti še najbolj razpičkani in se jim nekako ne da ustvarjati vzdušja, ampak nam takoj obraz zarinejo v okrvavljen drek pofuranega psa.

Zvok je ogaben, vokal je kozlanje in kljub veliko agresivnejšemu tempu niso žrtvovali masivnosti, tako da vseeno ne izpadejo preveč iz konteksta, ko nas udarijo po 'ripperjih. Sicer proti slednjim izpadejo nekam švoh, ampak v redu, proti 'ripperjem je še Adolf 'DarthSatan' Gandhi puhasta mucica, ki si želi samo malo nežnosti.

In ker so tako pridno čakali, so sedaj na vrsti Conan. Angleški stonerski doom, ki opeva vikinško mitologijo. Pač … Angleži.

Njihov prispevek k splitu je 17 minuten monolit Beheaded, ki paše zraven Bongov, kot droge v mamo. Zamorjena repetivna glasbena ekvivalenca osamljeni vikišnki ladji sredi najpočasnejšega in hkrati najbolj razburjenega morja. Vsak akord, ki prihrumi iz njihovih ojačevalcev je kot nebotičniški val, ki udari ob ladjo. Vse to pa spremljajo vokali, ki zvenijo kot klici osamljene bradonje iz jame, ki se je zadnja leta preživljal samo z gobicami. Ta čudnimi.

Čez komad sicer ni nekih velikih sprememb in nas meljejo bolj kot ne eni in isti akordi v spremljavi  rahlih variacij pri bobnanju. Zveni kot dolgčas, ampak ni, ker je vse skupaj sestavljeno dosti previdno, da nas kar povleče in pogoltne. Hihi.

Da predal zadek vrstica, sta oba splita priporočljivo materinsko nedrje masivnosti in vsak ima svojo plat. Split s Conani je bolj umirjen, težji in pri njem nam 'ripperji servirajo bolj eleganten in intenziven build-up do šusa, za razliko od agresivnejšega splita s Hate, kjer žganjarija kar nastane, ampak v kontekstu celotnega splita izpade slastno.

twitter facebook