recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

2. 12. 2012  Full of Hell & Calm the Fire - split  (Holy Roar Records, 2012)
Album je poslastica 5 skladb (5 zaradi tega, kajti ena izmed njih, kot ste tudi opazili mi ni ravno v pogodu in sicer Paralyzed), ki kličejo po apokalipsi in kaosu na svetu (ne dobesedno) in če sem pri split izdelku s The Guilt Of… vam priporočal, da se prepustite nihilizmu in sprejmite temo vam tokrat svetujem, da sprejmite apokaliptična dejstva podanih skupin in se pripravite na kaos…

Ponovno smo pri skupini Full of Hell, in ponovno je tukaj split, tokrat z evropskimi Calm the Fire, katere smo na Profanity.si že omenjali in recenzirali (pobrskajte po arhivu). Skupine nam posebej ni potrebno predstavljati, še posebej Full of Hell ne, ker vemo o čem bo govora (ali pač?!).

In če gremo kar po vrsti in z uvodom Calm the Fire, kjer predstavljajo 2 sveži skladbi. Prva izmed njiju je Paralyzed, kjer Calm the Fire ne pokažejo ravno tistega pričakovanega, mogoče so malo pretiravali s surovim zvokom, ker verjamem, da je bil to namen. Vokalno je lajež super in inštrumenti prav tako, samo ko na momente vse skupaj preveč hrešči in občutno je, da se fantje preveč hočejo približati Full of Hell. Nič presenetljivega.

In če jim v prvo ni uspelo, jim je v drugo definitivno, kajti skladba We''ll Be Fine je perfekcija in točno tisto, kar od Calm the Fire poslušalec pričakuje. Je težko, bolj čisto in pa predvsem na vrhuncu. V uvodu dobimo čisti evropski d-beat (čeprav so fantje Poljaki in ne Švedi), ki spominja na Wolfbrigade in potem nas presenetijo umazane garažne rock kitare po principu Burning Love. Po poslušanju celotne skladbe, takoj dobiš asociacijo na Kurta Balloua in že vnaprej veš, da bo enkrat prišel čas, ko se bodo fantje znašli v njegovem studiu.

Obe skladbi nam dodobra ogrejejo kri in se končajo tudi precej hitro (približno dobre 4 minute in pol), ampak verjamem, da smo vsi čakali na skladbe Full of Hell. In tako napoči trenutek in zaključne 4 skladbe oz. drugi del albuma, za katerega pa so odgovorni Full of Hell.

Kar mi je pri omenjeni skupni najbolj všeč, je dejstvo, da nikoli ne vemo, kaj bomo dobili. Pri npr. ''split'' izdelku s Code Orange Kids, je bila zadeva hitra in mešana z grindcorom, HCjem in pa elektroniko, pri ''splitu'' s The Guilt Of… ,je zvenelo vse bolj umazano, bolj hreščeče, s poudarkom na black metalu in seveda težko elektroniko. In tokrat se niti ne zavemo, kaj bomo dobili …, ampak že vemo, da bo zadeva več kot le dobra.

Začne se z Return of the Mines - težko in prekleto temačno. Tisti ''power electronics'' naredijo nekakšno živčno atmosfero in potem totalen ''odfuk'' ter nenormalno igranje vsega povprek. Kar pa ne morem reči za drugo skladbo Kopf, ki je povsem drugačna od prve. Zveni bolj jezno in bolj agresivno, kot da bi se neimenovanemu osebku v glavi obrnilo in bi začel razbijati sobo, a hkrati tudi glavo.

Povsem nečloveško, a po receptu kaotičnega igranja. Ponovno težko za opisati… Kar pa me je pri tokratni izdaji Full of Hell najbolj impresioniralo, je pa definitivno pri skladbi št. 3 oz. The Lonely Path of the Cestoda, natančneje pri 12-ih začetnih sekundah skladbe, kjer vokalist iz sebe dobesedno vrže nečloveški krik, ki ga nisem slišal že nekaj časa, potem je tukaj še kaotično preigravanje kitar (bolj black metal) in norega bobnanja, kot da bi Mayhem pomladil in bi jim ponudil neomejeno količino drog in bi vse vzeli hkrati. Kaos!!

Za zaključek pa dobimo še Molluck, ki pa je ponovno povsem drugačen od prvih treh, edino kar je skupnega, je tista težina, ki jo neprestano omenjam. Vokalni napad in zastrašujoč ambient, ki ste ga vajeni v motečih filmih. Povsem pričakovano.

Full of Hell so ponovno presenetili in nam postregli z abnormalnimi ritmi in vokalno vojno, kar pa za Calm the Fire ne moremo trditi. Seveda nista skladbi slabi, sta v redu, samo ne na nivoju Full of Hell, kar pa še ne pomeni, da se v prihodnosti fantje ne bodo trudili.

Album je poslastica 5 skladb (5 zaradi tega, kajti ena izmed njih, kot ste tudi opazili, mi ni ravno v pogodu, in sicer Paralyzed), ki kličejo po apokalipsi in kaosu na svetu (ne dobesedno), in če sem vam pri split izdelku s The Guilt Of… priporočal, da se prepustite nihilizmu in sprejmete temo, vam tokrat svetujem, da sprejmite apokaliptična dejstva podanih skupin in se pripravite na kaos…

twitter facebook