recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

recenzija

27. 7. 2014  Xibalba & Suburban Scum - Split  (Closed Casket Activities Records, 2014)
Nahranite notranji bes ter uničite bližnji kos pohištva!

Prvi pogled… pavza…, drugi pogled… pavza..., vdih…, izdih…, miruj… kratek pomislek in takoj za tem….ODFUK!

Kar ste pravkar prebrali je odziv na skupno izdajo mastno uničevalnih Xibalba ter agresivnih Suburban Scum. Mogoče bom zvenel klišejsko oz. patetično tipično, ampak deljeni album je definitivno na samem vrhu letošnjih HC izdaj še pred samim poslušanjem (tako je, če ti obe skupini ponujata glasbeno potešitev).

Deljeni album v celoti ponuja 5 skladb, in sicer prvi dve Xibalba, preostale 3 pa Suburban Scum, kar pomeni ena sama veselica znotraj maničnega pobiranja agresije iz glasbenega vidika.

XIBALBA

Prvi del, kot sami lahko vidite, pripada Kalifornijskim nihilistom Xibalba, ki pred potopom sveta ponudijo Death Threat in pa Suicide Note. Ok, po eni strani je povsem logično, kaj lahko prejmemo pri Xibalba (eksplozijo težkih in mastnih kitar, ki se nedvomno dobro kosajo z hitro/počasnimi segmenti bobnov), po drugi strani pa še vedno pričakujemo nepričakovano (Hasta La Muerte iz leta 2012 je daleč od pričakovanja – v primerjavi s predhodnimi izdajami).

Za obe Death Threat in Suicide Note lahko rečem samo…. Uau! Najbolj enostavna razlaga za obe je rezultat pri prvem poslušanju albuma Hasta La Muerte. Pomnite, kaj je bila vaša prva misel, ko ste zaslišali uvodno skladbo No Serenity? Predvidevam, da vas je odneslo v horizont vsega mrtvega, kjer so vam mastne in težke kitare nudile eno samo destruktivno in nihilistično videnje, pri katerem je močno vplival tudi vokal.

No, nekakšen enak rezultat boste prejeli tudi pri obeh zgoraj navedenih skladbah. Se recimo nagiba med skladbama Soledad ter Fuck You Pelon, kar pomeni, da se zadeva vrti okoli klasičnega pristopa Xibalba igranja (nekakšna mešanica med HCjem, death metalom, crustom, doom metalom, …)

Perfekcija!

SUBURBAN SCUM

Na drugi strani pa nam 3 skladbe ponujajo domačini iz New Jerseya, ki pa za razliko od ''homiesov'' iz Kalifornije igrajo bolj pristen HC, smer Terror.

Prvo skladbo niti ne rabimo kaj posebno predstavljati, ker gre le za Intro, ki o sledečih skladbah ne pove še prav nič, kar pa nas ponese na skladbo št. 2 Misery Loves Company. Ne bom preveč ovinkaril, kajti realno gledano gre pri inštrumentih za veliko podobnost med Terror, Bench Press ter Trapped Under Ice. Je masa jeze ter uničevanja in točno to, kar bi HC praktično moral biti.

Enako (instrumentalno) lahko rečem tudi za skladbo št. 3 Refuse To Suffer, kjer se agresija samo še nadgradi in notranji občutek destrukcije močno pospeši. Vokalno pa se zadeva praktično samo še nadgradi. V krikih pevca občutimo jezo, agresijo kot tudi destruktivno govorjenje skozi pljuvanje po celotnem življenju.

Kot rečeno gre pri deljeni izdaji za eno izmed najboljših HC izdaj v letošnjem letu, je vse tisto, kar potrebuje HC in njegovi privrženci. Nahranite notranji bes ter uničite bližnji kos pohištva!

twitter facebook