recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

29. 9. 2013  Ensorcelor & Moloch - Split  (Feast Of Tentacles Records, 2013)
Če obožujete skupine, kot so Asking Alexandria ter Bring Me The Horizon, prste stran, ostali pa le hitro preverite v čemu je trik albuma.

In smo ponovno pri deljeni izdaji, in sicer gre tukaj za skupno sodelovanje med Ensorcleor ter Moloch.

Kanadski počrnjeni doom izvajalci so za pomoč priskočili (ali obratno) angleškim sludge punkerjem Moloch in oznanili omenjeni split, kot začetek konca (sveta).

O obeh skupinah imam na zalogi bore malo informacij, tako da vam toplo svetujem, da si, če želite, o podrobnostih in predhodnih izdajah preverite sami na raznoraznih internetnih straneh, ker do sedaj sem si oz. imam v dobrem spominu le izdaji Possession od Moloch ter Crucifuge od Ensorcelor.

Verjamem pa, da so ostale izdaje vredne poslušanja, ampak verjetno je bilo takratno momentalno stanje poslušanja nekje drugje.

Vodstvo na Split albumu prevzamejo Ensorcelor s skladbo Flesh Dreams Of Uninhabited Space.

Kaj lahko pri omenjeni skladbi pričakujete?

Če vam povem dolžino skladbe, vam bo v trenutku jasno na kaj se nagibam s tem vprašanjem.

Torej skladba šteje dobrih 21 minut, kar pa pomeni, da vas bo spremljal umazan pridih mastnih kitar, počasnega ritma bobnov ter votlih kričečih vokalov, katera izražajo negativno energijo iz vseh strani.

Tisti, ki vam hitri blast beat ritmi bobnov strežejo in krajšajo vaš čas tukaj nimate kaj iskati, ker vam bo zadeva daleč od dobre. Je povsem počasne narave, ki ti zleze pod kožo in ti besedilno in vokalno da vedeti, da vsi čakamo smrt. Je recimo podobno Cough, le da ima večji black metal pridih, ki ti krepi jezo in obup. Super zadeva.

Po prvi tretjini pa pripadata dve tretjini skupini Moloch in njihovemu agresivnemu pristopu črnega punka, preoblečenega v sludge metal.

Prvo nam postrežejo s skladbo Nihilist, katera je povsem nepričakovano pričakovana.

Kako?

Poglejmo.
Recimo, jasno je že od albuma Possession, da je v celotnem sludge žanru pridih punka, tako da okvirno prejmemo tisti ''punk attitude'', kjer nam ponujajo nihilističen pristop do vsega živega, je skratka umazan sludge, ki pa se na tisto presenečenje preoblikuje tudi v doom vode, kjer se ritem upočasni in zadeva postane iz ''jebeš vse'' v bolj temačne teme, in sicer bolj v sklopu terorja. Sedem minutna teža brez olepšav in samih težkih ritmov.

Zadnja skladba Moloch in pa tudi albuma Protagonist pa se recimo samo nadaljuje v enaki smeri kot Nihilist. Čeprav je dolžina malenkost daljša (13 minut) se odvija na podoben način in po preverjenem in že znanem receptu. Je umazan sludge, ki te bo pripeljal na rob obupa in glasbenega ekstrema, ki ga mnogi prezirate (čeprav ga nebi smeli).

Končen rezultat?

Osebno sem več kot zadovoljen, ker gre tukaj za glasbo, ki vključuje elemente žanrov, katere praktično obožujem. Je umazano, težko, kričeče in pa precej odsotno (dober pomen besede), se pravi je kvalitetno.

Če obožujete skupine, kot so Asking Alexandria ter Bring Me The Horizon, prste stran, ostali pa le hitro preverite v čemu je trik albuma.

twitter facebook