recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

28. 7. 2013  Panopticon & Vestiges - Split  (Flenser Records, 2013)
Kaj sploh lahko komentiram, kot božansko!

Panopticon in Vestiges nista ravno novi imeni v ekstremni glasbi, kajti obe sta praktično precej znani za svoja dosedanja dela v sklopu svojega žanra.

Čeprav se žanrsko med seboj precej razlikujeta (Panopticon v vodah cascadian black metal/atmospheric black metal, Vestiges pa bolj post/doom/black/crust metal) je ideologija obeh skupin nekako enaka.

Skratka, privlačnost glede žanrov je več kot zaželjena.

Poglejmo…

Vizualno nam kaj kmalu postane jasno, da je vsaj ena od skupin bolj cascadian obarvana in obožuje naravo (zgoraj lahko vidite, katera od skupin je to). Nič posebnega, mogoče malce pričakovano – ampak nič za to.

Glasbeno pa lahko vidimo, da nam obe skupini na albumu ponujajo 5 skladb, in sicer Vestiges 2 in pa Panopticon 3.

Prvi del split albuma pripada skupini Vestiges.

Otvoritvena skladba VII nam že v trenutku postreže s kolosalnim zvokom močnih udarcev na bobne in mastnih prijemov inštrumentov. Kot večina skladb od Vestiges tudi VII ne vsebuje kakršnih koli vokalov oz. nobene vokalne spremljave. Mogoče bi lahko koga tole zmotilo, ampak v celoti gledano (poslušano) je v VII določena black metal atmosfera, ki nekako nadomesti vokal. Je 5-minutna teža celotnega sveta v vaših ušesih.

Po instrumentalno apokaliptičnem uvodu pa nam nekako svoje vizije iz predhodne skladbe VII povežejo v VIII.

Ampak to ni mišljeno, da so Vestiges skladbo povezali, ker je niso. Kar je povezano, je samo vizija skupine.

VIII je recimo čisti black metal ''zvarek'', ki se glasbeno nadgrajuje skozi minute v minuto. Instrumentalno seveda ne pričakujte ne vem kaj, ker konec koncev je le black metal, vokalno pa je povsem mešan med hreščečimi kriki in občasnimi votlimi ''growli''.

Brez komentarja oz. vrhunsko.

Druga polovica, se pravi sledeče 3 skladbe, pa pripadajo človeku, ki ustvarja glasbo pod psevdonimom Panopticon.

Lanskoletni hibrid black metala ter bluegrassa imenovan Kentucky, je dokazal, da se v sklop black metala, da uvrstiti tudi ostale nepričakovane zvrsti in po omenjeni izdaji se je marsikdo vprašal, kaj bo naslednji korak ''one-man banda'' Panopticon.

Sledeči korak A. Lunna pa sliši na ime A Letter. Kaj povedati? Seveda okvirno je black metal, ampak vprašanje je kakšen?

9-minut dolgo čudo preigravanja post black metala.

STOP!

Da ne bo slučajno prišlo do tistega, ko boste rekli, in ponovno smo pri post black metalu….

Da, okvirno smo res ponovno pri mešanju med black metalom ter post rockom, ampak tukaj je zadeva malenkost drugačna, in sicer ne glede na to, da okvirno je vse skupaj post black metal, se A Letter razlikuje od osnove skupin, kot so Lantlos ter recimo Alcest, ker gre za bolj emocionalno in bolj čustvo preigravanje, ki skupaj z vokali pride bolj do izraza kot pa pri ostalih skupinah.

Ah, poželenje….

Po ''pisnem'' opozorilu pa preidemo na 4. skladbo oz. drugo od Panopticon, imenovano The Eulogy. Kaj sploh lahko komentiram, kot božansko!

Prve 3 minute nam A.Lunn postreže s povsem post rock idiličnem igranju, ki ga v ozadju spremljajo kriki, in druge 3 minute pa čisti kaos s pridih nežnosti – se pravi post black metal.

Za zaključno skladbo celotnega albuma pa boste lahko preverili, kako se sliši skladba Collapse And Die skupine Suicide Nation v Panopticon verziji.

Čeprav sem že omenil, da nisem ravno oboževalec priredb, je tole nekaj povsem odbitega. Collapse And Die že sama po sebi super, je tukaj samo še malce večji dodatek crust žanra in pa bolj votlih krikov black metal žanra.

Po mojem mnenju naj bi se priredbe delale na takšen način, ker s tem nimaš kaj izgubiti (ali pač?!).

Rezultat po poslušanju albuma je…

 …spodnja čeljust nekje pri stopalih, iz katere se masovno cedijo sline…kar pa pomeni samo dobro.

twitter facebook