recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

27. 1. 2013  Touche Amore & Pianos Become the Teeth - Split  (Topshelf Records, 2013)
Split album je dobesedno lahko ocenjen na 50/50, kajti pri prvi polovici je zadeva super poslušljiva, druga pa nam na žalost prinese le že slišan, melanholično žalosten recept od The Saddest Landscape.

Touche Amore in Pianos Become the Teeth nam ne dajo miru. Obe skupini sta v zadnjih nekaj letih (recimo 4 leta) bili izredno produktivni in za začetek novega ter uspešnega leta so se oboji odločili združiti moči in nam za dober začetek leta ponuditi poslušljiv album (kakor za koga).

Torej v letu 2012 so nam Touche Amore že ponudili EP izdelek Live On BBC Radio 1 (recenzijo si lahko preberete na Profanity.si – išči arhiv) in pa split izdelek s The Casket Lottery, kjer so s skupnimi močmi sproščali jezo na žalostno melodičen način.

Na drugi strani pa so tukaj Pianos Become the Teeth, ki pa so nam v 4 letih postregli z dvemi albumi (Old Pride iz 2010 in The Lack Long After iz 2011), enim EP izdelkom (Saltwater iz 2008) ter dvema split izdelkoma (z Ezra Joyce leta 2009 ter leta 2010 s The Saddest Landscape).

Obe skupini slovita po melodično obarvani agresiji in seveda po veliki popularnosti po celotni obli (recimo, da sta obe v Sloveniji malo manj znane, kot drugje) in pri obeh so pričakovanja, jasno, zelo velika.

Kot prvo, moram split album kritizirati, kajti na njem sem le pričakoval več skladb, in ne samo od vsake skupine eno, kar poslušalca samo razdraži.

Po negativni točki pa takoj preidemo na glasbeno področje, katerega kot prvo zasedejo Touche Amore s skladbo Gravity, Metaphorically.

Gravity, Metaphorically je dobesedno tisto, kar od skupine Touche Amore pričakuješ. Je melodična, je hitra in v drugem trenutku počasna, predvsem pa je srčno izpovedna.

V vseh 4 minutah te spremljajo različne hitrosti inštrumentov, hkrati pa tudi robustnost igranja, ki se skozi minute v minuto spreminja v melodijo.

Prekleto dobra, ampak te ponovno razočara dejstvo, da se na albumu nahaja le ena Touche Amore skladba.

Drugi pa na vrsto pridejo Pianos Become the Teeth s 5-minutno skladbo Hiding, ki pa že na samem začetku pusti poslušalca v dvomih.

Hiding ima prvih 45 sekund precej običajen melodičen uvod, katerega spremlja melanholično petje, ki najbolj spominja The Saddest Landscape. Tudi če se trudiš oz. se delaš, da ti je skladba ok, ti nekaj v resnici ni ravno v redu.

Kaj manjka??

Tisti strastni kriki, ki so njihovo glasbo popestrili!

Po prej omenjenih 45 sekundah pa zaslišimo prve močnejše udarce po bobnih, in takrat si že rečeš, da bo v redu in da se bodo Pianos Become the Teeth vrnili na pota prvih albumov, se žalostne melodije še kar nadaljujejo in vokal si sledi po enakem principu, kot pri The Saddest Landscape.

In tako se skladba preostale 3 minute tudi nadaljuje. Precej kopirano in preveč po načelih prej omenjene skupine.

Split album je dobesedno lahko ocenjen na 50/50, kajti pri prvi polovici je zadeva super poslušljiva, druga pa nam na žalost prinese le že slišan, melanholično žalosten recept od The Saddest Landscape.

twitter facebook