recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

27. 6. 2013  Haiduk - Spellbook  (samozaložba, 2012)
Komadi malce zvenijo kot selekcija Behemoth rifov od plošče Satanica dalje povezanih v skladbe, ki pa ne nudijo obilo raznolikosti.

Black/death metal solo projekt iz Kanade je nekaj, kar ponavadi precej rad slišim. In res, plošča Spellbook, ki jo je Luka Milojica alias Haiduk izdal lansko leto v samozaložbi izgleda kot nekaj, kar bi pritegnilo pozornost marsikaterega prekaljenega fana okultne severnoameriške razbijačine.

In jo v mojem primeru tudi je - ime plošče ter benda sta vsekakor zanimiva, kar je obetaven znak (jebiga, metal bendov je čisto preveč, da knjige ne bi sodil po platnicah). Nakar odprem CD in vidim kulski dizajn, nenavadno fotko in besedila z označenimi besedami, pri čemer mi nekaj le dodatno zgrabi pozornost. Označene besede so zgolj naključne (kot npr. "of" ali kaj takega), medtem ko prebiram tekste pa se album že vrti.

Na žalost izbira označenih besed v knjižici ni edino, kar pri Haiduk deluje naključno. Komadi malce zvenijo kot selekcija Behemoth rifov od plošče Satanica dalje povezanih v skladbe, ki pa ne nudijo obilo raznolikosti. Hitrost in rifaža sestavljena iz popolnoma istih tonov sta tu ključ, saj skladbe na Spellbook le redko uspešno razvijejo začetno idejo, če pa je le ta zanimiva, jo monotoni programirani bobni hitro pokosijo (skladba Forcefield prva pade na misel, saj ponudi zanimiv tremolo rif, a ga takoj zgazijo tri minute cupacupa bobnanja in prehitrih pedalk).

Sami rifi segajo od dolgočasnih do poslušljivih in celo iznajdljivih, vendar skoraj darkthronovski minimalizem skladb tako intenzivni glasbi ne deluje vprid. Agresivna in ritmična glasba potrebuje razgibanost, pavze, zanimive ritme, spremembe v tempu in še marsikaj, česar Spellbook nikakor nima na pretek, saj večinoma zveni kot bi nekdo vklopil nekakšno cupacupa nastavitev na ritem mašini ter jo samo enkrat pospešil za vmesno blastanje. Druga izbira bi bila štartati na taktiko popolnega uničenja (Haidukovi rojaki Blasphemy so temeljen primer, kako se to naredi prav), kar pa ob plastični produkciji in ritem mašini ni najbolj izvedljivo.

Med drugim Haiduk tudi ne deluje kot bend, ki bi se preveč zanimal za tako sceno ali pristop, saj na koncu bolj izpade kot cenena različica Behemoth kot pa klon kake ikone podzemnega black metala, v vsakem primeru brez intrikatnosti in podrobnosti. Četudi plošča ni brez plusov, kot so kak zanimiv rif in kvalitetno posneta ritem kitara, je vseeno bolj skupek skeletov, ki bi se čez čas z dodajanjem bolj zanimivih vplivov lahko razvili v solidne komade. A se na Spellbook to na žalost ne zgodi, saj se zlije v neprekinjen tok molovskega žaganja, kar pomeni, da se komade le stežka loči.

twitter facebook