recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

26. 5. 2011  Nargaroth - Spectral Visions of Mental Warfare  (No Colours Records, 2011)
Zgolj fade out; nikoli ne boste spremenili sveta, predrugačili človeštva; mogoče se boste dotaknili nekaj ljudi okoli sebe, mogoče nekoliko predrugačili kaos, ki biva v vas, to pa je tudi vse. Umrli boste, poti, ki ste jih uhodili, bo zarasel gozd, black out, fade out, fade to black. Ste imeli dober svet, ko ste umrli? Dovolj dober, da bi po njem posneli film?

Ob pozornem, mnogokratnem poslušanju Nargaroth diskografije (in premlevanja o njej), se zazdi, da celoten opus tega black metal akta deluje kot izjemno oseben – mestoma sebičen in aroganten, a takšni smo načeloma, če se zares (in s tem mislim 'z-britvico-na-žilah-roke' zares) pogledamo v ogledalo, pravzaprav vsi – umetniški popis postopnega sprijaznjevanja lirskega subjekta s samim sabo. V tem oziru je album Spectral Visions of Mental Warfare daleč najvišja točka, kar jih je Kanwulf (oziroma Ash) dosegel v svoji glasbeni karieri. Ne bom rekel najvišja sploh. Niti najvišja zanj (oziroma Nargaroth), saj je prihodnost seveda neznana. Le najvišja do sedaj. Je točka, hrib, gora, ki je dovolj visoka, da bi, če se Nargaroth film konča zdaj, aprila 2011, le-ta imel enega tistih ne ravno tragičnih, ne pa tudi klišejsko srečnih koncev. Ne, ta konec bi bil – optimističen. In srce ogrevajoč. In enostavno ... no, lep. Realen. Živ. Pristen. Lahko bi našteval še in še ...

Toda obenem mislim, da lahko popolnoma razumem ogorčenje nekaterih poslušalcev ob novem Nargaroth albumu (kot tudi ni bilo težko razumeti ogorčenja verjetno istih ljudi nad skladbo Frühling z albuma Jahreszeiten). Po melanholičnih Rasluka I & II ter Geliebtes des Regens, po obskurnih (in kultnih) Black Metal Ist Krieg, Prosatanica Shooting Angels ter Semper Fidelis in nenazadnje po umetnini (drugega izraza enostavno ne najdem) Jahreszeiten, so pričakovanja bolj ali manj segala visoko v nebo. V večini primerov žal odločno previsoko ... oziroma vsaj v povsem napačno smer. In po precejšnji kompleksnosti leta 2009 izdanega Jahreszeiten je malokdo pričakoval, da bo Nargaroth spet poniknil v (še) bolj minimalistične, verjetno (vsaj kakor se album sliši) od dela srednjega Burzum obdobja in zgodnje-srednjih Beherit navdahnjene vode. A se je. In šele, ko se enkrat sprijaznimo s tem dejstvom in ko začnemo svet okoli sebe sprejemati takšnega, kakršen je, lahko napredujemo, objektivno presodimo dogodek, izkušnjo, izdelek. Mislim, da bi ljudje na to izdajo gledali popolnoma drugače, če bi bila namesto kot polnopravni album označena kot EP. Tako bi poslušalci in razočarani recenzisti pred sabo večinoma videli 'zgolj' nenavadno dolg EP, za katerega se je nekdo res potrudil; nekoliko eksperimentalen EP s pol ure ambientalnih in/ali elektrosnkih skladb in s 27 minutami dobrega black metala. Pod oznako 'album' pa teh kvalitet seveda niti ni tako enostavno videti ... oziroma jih je veliko lažje spregledati.

Ko odzveni nekoliko monoton in (žal) sintetično godalni prvi komad Odin’s weeping for Jördh (skladba sicer konceptualno malenkostno odstopa od celote albuma), ki ustvari melanholično jesensko vzdušje, kakršnega poznamo že iz prejšnjih Nargaroth albumov (na primer skladba Herbst, album Geliebte des Regens), se v skladbi An indifferent Cold in the Womb of Eve pokaže pravo srce izdaje pred nami. Počasni, pohajkujoči glavni riff se ob odzvanjanju klaviatur (katere več kot le rahlo spominjajo na tiste v Burzum komadu Dunkleheit) kot megla vleče skozi čas trajanja te skladbe; in čeprav le-ta ne predstavlja nekega transcendentalnega presežka (ta pride kakšne pol ure pozneje), ustvari atmosfero, ki je potrebna za nadaljnja potovanja. Skratka: skladba deluje kot pravi intro po intru. Ta svet je čuden, in dobrodošel.

Po ambientalnem komadu Diving among the Daughters of the Sea – kateri po Kanwulfovih besedah zaključi trilogijo o njegovih razmišljanjih o morju (in rojevanju), ki, če bi ga že moral primerjati z nečim že posnetim in izdanim, še najbolj spominja na Burzum 'dungeon music' – ter dvominutnemu  nadaljevanju intra Odin’s weeping for Jördh – Part II, se album v nekem smislu šele zares prične. Journey Through My Cosmic Cells (The Negation Of God) je klaviaturska/elektronska mojstrovina. Kanwulf v tej skladbi uporabi sicer že star, toda še vedno prekleto uporaben Nargaroth glasbeni prijem, ki je zmožen poslušalca – če je le-ta pri volji in če je naravnan na pravo emocionalno frekvenco – ali zlomiti ali pa mu pokazati, kako je pravzaprav svet okoli njega lahko lep (kar – če mene vprašate – tako ali tako spada pod 'psihično zlomiti'. Kje pa mislite, da se rojeva apatija?). Spomnite se skladb, kot so na primer I Got My Dead Man's Sleep (apoteoza večine, če že ne vsega, kar poizkušam z analizo raznih Nargaroth albumov tudi doseči), Vereinsamt ter (na neki nekoliko kompleksnejši ravni) Sommer – gre za to, da se z uporabo kakšne monotone in ponavljajoče se melodije oziroma riffa poslušalca zaziba v nek napol transični sen (v katerem je več kot le za ščepec agonije), nakar na nekem dobro premišljenem in/toda nepričakovanem delu pride do preobrata v izrazit melos, in kar naenkrat vso to monotono bolečino (bolečino monotonosti) požre nekaj neizmerno večjega: bolečina širnega spektra življenja. Ali življenj, če ste v teh zadevah bolj shizofreni.

Ta notorična skladba in dve black metal mojstrovini, ki ji sledita, tvori osrčje albuma. Pravzaprav se zdi, da gre za neformalno trilogijo, kjer sprijaznjenje lirskega subjekta s samim sabo, o katerim sem pisal v uvodu, doseže svoj vrhunec. A Whisper Underneath The Bark Of Old Trees, kjer poslušalec po dolgem času spet zasliši kitare in bobne, je najverjetneje vrhunec albuma. Občutek, ko se mučni, središčni riff s srce parajočim monologom iz meni žal neznanega filma izteče v nekaj skoraj sakralnega, je nepopisljiv, in čeprav bi ga rad opisal kako drugače kot z anekdoto (ki to ni), iz lastnega življenja, mislim, da mi to ne bo uspelo. Torej: prekleto dobro se spominjam lastnega navdušenja, ki me je vsakič posebej prevzelo v trenutku, ko sem vstopil skozi glavni portal v ogromno, kamnito ter hladno ladjo cerkve, kamor me je še kot predšolskega otroka vodila moja  verna babica, in to (vsaj kolikor se spomnim) prav vsak večer tistih dolgih in peklensko vročih poletij mojega otroštva, ki sem jih prebil pri njej. Navdušenje ni bilo religiozne narave – šlo je za hlad. Hlad stoletnih zidov, hlad zgodovine, ki pomiri razburjene čute po dolgem, vročem dnevu. Zgolj prijeten, živ, resničen in blažilen hlad (če vam razumevanje zgornje anekdote slučajno uhaja – nedvomno tudi zaradi mojega mnogostavčnega fetišizma – naj obrazložim: predstavljajte si post- (in ob-) orgazemsko sprostitev). Izkušnja skratka, ki jo je – ne glede na to, s kolikšno vnemo govorim o cerkvah in njihovem hladu v visokih poletjih (ter seveda seksu) – potrebno izkusiti na lastni koži.

Kakorkoli ... Ko se tako vrhunec albuma z naslovno skladbo prične izlivati proti svoji zadnji tretjini, se zgodi nekaj nenavadnega. Spectral Visions of Mental Warfare (kot skladba) sicer sprva nadaljuje tisti nekoliko burzumovski, po zimskih-pokrajinah-lastne-biti-pohajkujoč občutek, toda namesto katarzičnega občutka, ko življenje (melodija) razbije monotonijo, nas tu na sredini skladbe pričaka disharmonija. In kaj se zgodi? Nič. Oziroma vsaj nič pretresljivega: ne poruši se ne skladba, ne album, niti njegov koncept. Nič, kar se je do sedaj vzpostavilo, ne izgubi na svoji vrednosti ali na sporočilni moči. Ta disharmonija zgolj podkrepi dosedanjo izkušnjo, in ko efekt, ki jo povzroča, izgine, gre komad s svojim ponavljajočim se riffom enostavno (in precej neobzirno) dalje, tako kot pregovorna karavana ob lajanju prav tako pregovornih psov. "Life goes on. It always does. Until it doesn't," če uporabim citat iz filma Eyes Wide Shut.

Ko je za poslušalcem (in izvajalcem) še ta (pre)izkušnja, na albumu ne ostane nič drugega kot outro, epilog. March Of The Tyrants nadaljuje ambientalno noto iz skladbe Journey Through My Cosmic Cells (The Negation Of God), vendar z eno veliko spremembo. Tu ni več tiste razpoke, ki dopusti, da v black metal monotonost in temo posije sonce; ko v ne-življenje vdre ljubezen. Ne; v tej skladbi se ne zgodi karkoli prelomnega. Umetni bobni v vztrajnem ritmu prodirajo dalje in zasanjane klaviature igrajo svojo otožno melodijo, in nič posebnega se ne zgodi: zgolj fade out; nikoli ne boste spremenili sveta, predrugačili človeštva; mogoče se boste dotaknili nekaj ljudi okoli sebe, mogoče nekoliko predrugačili kaos, ki biva v vas, to pa je tudi vse (toda živi ste in pomembne so tiste majhne stvari, ki jih lahko spremenite in ki se jih lahko dotaknete; in obratno – bolijo seveda zgolj tiste stvari, ki so pomembne). Umrli boste, poti, ki ste jih uhodili bo zarasel gozd, black out, fade out, fade to black. Ste imeli dober svet, ko ste umrli? Dovolj dober, da bi po njem posneli film?

Kanwulf očitno vedno več dela na občutku katarze. Da, poslušalca bo že res popeljal v temo, v brezno (kar je toliko black metal, kot je karkoli lahko black metal), ampak to bo storil zato (ne bom pa rekel, da zgolj zato), da ga bo potem popeljal tudi nazaj. Glasba Nargaroth nam v tem oziru kaže katarzične kvalitete povratka iz Hada nazaj v dan, in je – na tej najsvetlejši točki v opusu te glasbene entitete – čista pomlad.

Zadnji trije Nargaroth albumi tvorijo – kot sem že zapisal v uvodu – nekakšno trilogijo, ki se ukvarja s posameznikovim potovanjem k sebi. Če je bil lirski subjekt na Semper Fidelis na agresivni način tako ali drugače prisiljen soočiti se s svojim resničnim jazom, in je na Jahreszeiten  doumel vse bolečine, ki jih v njegovo življenje prinašajo ljudje, ki jih je kadarkoli ljubil, se na Spectral Visions of Mental Warfare le-ta končno približa trenutku resnične sprave s svojo smrtnostjo, končnostjo in dvoumnostmi, paradoksi ter celo norostmi svoje duše, oziroma biti. In v tem ter takšnem pathosu, naj (namesto zaključka in modrovanja, komu ta izdelek priporočam in komu ne) zgolj navedem del besedila skladbe A Whisper underneath the Bark of old Trees:

 

I raged through the jungle

and died in the trees

to dwell in the rivers

which flow to the seas

 

What if this madness

seems to be

nothing else but my real me

 

Avtor:
twitter facebook