recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

7. 10. 2015  Faith No More - Sol Invictus  (Ipecac, 2015)
Leta so minila, naučili so se še več lumparij, a odrasli definitivno niso.

Vsi, razen doomerjev, ki pač niso imeli otroštva, smo imeli v svojih mlajših letih tistega najboljšega prijatelja, s katerim smo delali raznorazne pizdarije. Se podili s kolesi po vaških cestah, nagajali sosedom, skupaj ukradli kakšno cukrarijo v lokalni trgovinici, obredno obglavili vaške device in skupaj povzročili kakšen siv las ali dva učiteljem ter učiteljicam. A vsako prijateljstvo prej kot slej zbledi, vmes pridejo druge prioritete, interesi. Poti se počasi ločijo, stikov je vedno manj in prijateljstvo počasi zbledi v ničnost. A po gomili let pride do ponovnega snidenja s prej omenjenim prijateljem.

Niste se zavedali, da ste sploh pogrešali tega kurca, a ob ponovnem srečanju spoznate, da ste ga in da je on tudi vas. V teh letih se je marsikaj zgodilo, novi ljudje v življenju, imperiji so zrasli in padli, trendi so se zamenjali, a med vama, kot da ni bilo te pavze. Druženje je ponovno enako, zabavno, prijateljski čut je ostal, s tem, da je tokrat še prisoten pridih nostalgije.

In tako je snidenje s Sol Invictus. Nov album s strani fukićev Faith No More po skoraj dvajsetih letih. Band, ki s svojimi začetki sega v pozna sedemdeseta, ko so ustvarjali pod imenom Sharp Young Men. V začetnih letih so menjavali člane in imena še hitreje kot najstniki spolne usmeritve in med drugim so imeli na vokalu za kratko obdobje še Courtney Love. Sčasoma so uspeli za daljši čas pristati z Mosleyem, s katerim so posneli prva dva albuma “We Care a Lot” in “Introduce Yourself”, a njega so kasneje fuknili iz banda, ker je zakomiral na odru med nastopom in zaradi drugih podobno kul stvari in nadomestil ga je takrat še najstniški Mike Patton, ki je danes znan bolj kot ne po tem, da ima toliko bandov/projektov/whatever kot ima Jovo las v the opposite universe.

Njegova fukjenost in zagon sta pomagala, da se je band povzpel stopničko višje s plato “The Real Thing”, ki je prišla nad svet, kot njen prvi komad lepo opiše z naslovom “From out of Nowhere”. Mešanica funka, metala, rocka, rapa in podobnih pizdarij je bila za večino prečudna. V obdobju, ko je kraljeval grunge, je to pač bil nek defekten menstrualen cumstain, a vseeno je bilo takrat dosti ljudi dovolj zadrogiranih, da je D Rijl Fing postal kulten. Ven so zmetali še par albumov in vsak je bil svojevrstno dete, a očetovsto je bilo nedvomno. Pet očetov z različnimi ozadji, ki so si ga zmetali v isto epruveto in jo zataknili v prvo kurbo, ki je spustila ceno pod 12 $.

Sol Invictus je to. Drugačen od ostalih, a vseeno se takoj ve, kdo so fotri. Ponovno so ponudili z ljubeznijo skup zmetan razčefuk stilov, katerih paleta je tokrat še malo širša, ki se ga drži zajebantski pridih. Leta so minila, naučili so se še več lumparij, a odrasli definitivno niso. Sicer je Sol Invictus ene 20 let prepozen, da bi bil klasika, a je pa lep dodatek k impresivni diskografiji depriviranih zafukov. Patton nam tokrat ponudi še večji spekter sposobnosti njegovega glasilkoznanja. Od šepetajočih, domala porno delov, preko močnih, skorajda operno zvenečih delov do kričanja, ob katerem mi je mačka panično spizdila iz sobe. Vmes si je ta človek nabral ogabno več kilometrine, kar se sliši, a se vseeno brzda, da ni njegov vokal all over the place, ampak da je vedno na mestu in hodi z roko v roki z rahlo bipolarno glasbo, ki jo je težje definirati, kot pa najti kakšno imperfektnost na Teglinem obrazu grških bogov. Je atmosferiš, se takoj usede v uho, zna biti popish in zna biti zatežena. Ima nekaj za vsakega, če pa kdo ne najde češnjice za svoje uho tukaj, pa se naj fukne čez balkon.

Skratka, ponovno srečanje z vaškim fukjencem, ki ga je težko opisati, a je pa nekaj, kar je vredno doživeti. Ni ravno odrešitev človeštva, je pa glasbena ekvivalenca blowjoba usmiljenja osamljenemu 60-letniku, da ne izgubi upanja.

P. S. Matador je faking himna.

twitter facebook