Po mojem mnenju imamo Slovenci bujno domišljijo za imena skupin in albumov (malo morje umetnikov imamo). Pa da ne bo prišlo do raznoraznih nesoglasij, pri tem ni nič narobe, kaj šele, da bi razmišljali o spremembi imena. Če smo pred kratkim ''gostili'' Nikki Louder in so se nevedneži čudili imenu, imamo sedaj pred nami Grrizli Madams, ali kako udomačiti slovenskega medveda na izredno eksperimentalno ''psihadeličen'' način.

Verjetno vam je skupina že znana in vsi vemo, da gre za ultra dinamičen trio, ki se ne more odločiti, kam bi uvrstil svojo glasbo. Je praktično vse (dobro, na njemu ne najdemo ravno brutal death metal zvokov ali pa podzvrsti death metala) in naj me lama pljune v obraz, da ne glede na celotno mešanje zvrsti, bi rekel, da so najbližje ''stonerjem'' s ''sludge'' vložki in točno to nam prinaša album Sntntn (seveda s pridihom prej omenjene ''psihadelike'' in malega morja ostalih zvrsti).

Po EP izdelku V Vrtincu Vsemogočnega Miru pa se privrženci možatih in bradatih moških, ki obožujejo medvede (kdor je v tem trenutku pomislil na homoseksualce, je sumljivo, ker v mislih sem imel naravo/živali – ljubeče ''hipsterje''), se trio vrača s ploščkom novodobne glasbene teže in odsotnosti, Sntntn.

Kaj pričakovati?

Ja, seveda gre za že prej omenjeni EP, ampak nadgraje, in to ne ravno malo, ampak dobesedno ''uaauuuu'', za katerega pa skoraj dvomim, da bi ga lahko z naslednjo izdajo prekosili.

Ali pač?!

Pri prvih 4 skladbah je zadeva na prvi posluh precej zanimiva, od sludgea, dooma (kova Black Sabbath), stonerja ... in ''psihadeličnega'' poprijemanja kitar, ki je precej sveže za slovenski trg, pa tudi če na trenutke pride do tistega premišljevanja tipa ''kje sem to že slišal?''. Seveda je tako, kot pri vseh ostalih skupinah, saj nekje pač človek mora črpati inspiracijo in tudi če je tiste 3 sekunde premišljevanja o podobnem igranju prisotno, ta omenjena premišljevanja padejo v pozabo, saj pride do tega, da sledeči ''riff'' naredi zadevo popolnoma svežo.

Mogoče dobimo na trenutke v prvi polovici albuma asociacijo na Karma To Burn, mešan z novodobnimi alternativnimi skupinami. Seveda ni vse v tem - na ploščku se znajdejo tudi vmesni vokalni govori, ki niti ne pridejo toliko do izraza, ampak nič ne de, kajti pri takšnem albumu vokalov poslušalec niti ne potrebuje.

Za zaključek pa imamo tukaj še naslovnico in CD v celoti - zanimivost je ta, da je naslovnica na hrbtni strani in obratno. Če poslušaš CD in hkrati gledaš naslovnico, definitivno potrebuješ dozo ''zelenja'', kajti barve so nenormalno žive?!

Seveda nas ne zanima, kaj si je Ivo (Lozej) pri ustvarjanju mislil, ampak nekaj pa gotovo drži - zagotovo ni poslušal Burzum.