recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

1. 2. 2014  Lintver - Snakebite  (samozaložba, 2013)
Gre za mešanico glasbe, ki članom Lintver najbolj tripa, združeno v homogeno mešanico thrash metala.

Priznam, da je kar hecen feeling recenzirat album slovenskega thrash metala. Zgolj zato, ker kljub paradoksalnemu teženju marsikaterega kovinarja, da je thrash metala pri nas preveč, takih bendov v Sloveniji v resnici ni ostalo prav veliko. Lintver so v času, ko je blo thrasha zares preveč, šele dobivali svoj zalet na oddaljenem Goriškem, leta 2013 pa njihov starošolski prvenec "Snakebite" ugleda luč dneva kot opozorilo, da ima ta zvrst glasbe pri nas še vedno strupen ugriz.

Pri Lintver je resnično kul, da so od ostalih slovenskih bendov, ki s(m)o vedno stremeli po ameriško spoliranem thrash in speed metalu, ubrali bolj brutalno pot. Medtem ko se glasba po odprtem, enostavnem slogu rifanja najbolj sklicuje na prvenca Exodus in Destruction, vokal skače med slednjimi in Coroner. Na kratko, gre za mešanico glasbe, ki članom Lintver najbolj tripa, združeno v homogeno mešanico thrash metala.

Komadi se sicer nekoliko zlijejo med seboj, vendar poslušanje posameznih rifov v skladbah ne zastari in vedno ohrani soliden nivo energije, občasno pa komad, kot je na primer "Dune" razgiba ritem tako, da šalta med punkovskim d-beatom in bolj thrasherskim udrihanjem. Bobni so zanesljivi in točni, produkcijsko pa kar solidni, se pa kitara nekolikokrat zamaje, a nikoli usodno, četudi je njen zvok krepko prenasičen. Večja škoda je basa, ki se na začetku skladbe "Kopkiller" med glavnimi toni kar podre. So zato solaže Tilna Grandovca toliko bolj zanesljive, saj poleg tistega kričečega "thrash faktorja" ponudijo tudi dovolj melodije in poslušljivosti.

Pesmi so kot celote solidno zasnovane, plošča ni predolga in nima preveč skladb za tako intenzivno obliko glasbe. Le skladbo "G.L.A.M." bi lahko mirno izpustili, saj je glavni rif hudo preblizu določeni klasiki s prve Exodus plošče. Konceptualno gre pri "Snakebite" v glavnem za thrash metal klišeje, kar pri glasbi take intenzitete niti ne zmoti, saj besedila nikakor niso glavni faktor, a kot plus vseeno šteje, da je kul slišati thrash band peti o Franku Herbertu.

"Snakebite" je kot samostojen izdelek soliden, kot prvenec benda pa čisto prepričljiv in iskren album v času, ko na domačih tleh starošolskega thrasha ni veliko. Vseeno pa imam občutek, da bi album resnično lahko izstopal šele po parih korenitih prijemih s produkcijskega stališča, saj bi tako iz posameznih članov benda, ki so vsi nadarjeni, izvabil še več, kot tudi sami dokažejo v živo.

twitter facebook