recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

7. 4. 2013  Reign Supreme - Sky Burial  (Mediaskare Records, 2013)
V letu 2013 sta izšli dve izdaji poimenovani Sky Burial (ena izmed njih pripada skupini Inter Arma), kjer je bila ena od njih nadpovprečno dobra, druga pa le dolgočasna – verjetno vam je iz napisanega že jasno, da nadpovprečno dobra, ne priprada izdaji skupine Reign Supreme.

Reign Supreme je ena izmed tistih skupin, katera mi je dobrih 5 let nazaj pogrevala jezo in agresijo, seveda je s tem spadala iz mojega vidika med boljše v svojem žanru (se pravi HC).

Vsaka njihova izdaja mi je predstavljala nove izzive in nove poti do izražanja agresije še posebej v letih, ko so spadali pod okrilje Deathwish Inc.

Skupina je leta 2006 nastala iz bivših članov meni takrat ljubih Blacklisted in je kaj kmalu tudi zaradi tega dobila hitro svetovno prepoznavnost v svetu podzemlja ulične glasbe.

Reign Supreme so najbolj pritegnili pozornost z ekstremnimi besedili o agresiji, straight edge načinu življenja, nasilju, … skratka teme praktično vsakega drugega HC benda.

Od obstoja leta 2006 so izdali en album in pa 3 EP izdelke (najbolj sta seveda izstopala Fuck the Weak ter American Violence) in po 4-ih letih čakanja na ponoven album (Testing the Limits of Infinite je izšel leta 2009) pa nas presenetijo z novim albumom, imenovanim Sky Burial.

V 8 letih se marsikaj spremeni in hkrati tudi vsak posameznik in oboževalec jezne zvrsti odpre vrata in da priložnost tudi drugim žanrom in skupinam.

Ampak ali to tudi velja za Reign Supreme?

Ne!

Kajti Reign Supreme pri Sky Burial nadaljujejo, kjer so končali, in sicer nadaljujejo tradicijo in uničevalno pot po enakem stilu kot poprej.

Sky Burial odpre skladba It Feels Like A Thousand Years, kjer se iz ozadja slišijo inštrumenti in v ospredju te spremlja jezen govor pevca. Po dobri minuti jeze se tista tiha spremljava prelevi v precej glasno igranje inštrumentov najbolj jeznega žanra na naši obli in himne uničenja ti začnejo bobneti v ušesih….

…nič posebnega.

Čisto monotono in že slišano, tako da se po prvi skladbi bolj ali manj poskušajte osredotočati na sledeče skladbe…

…, katere pa nam, ravno tako kot uvodna, ne prinesejo prav nobenih novitet. Skladba št. 2 Heartsick je povsem enaka kot It Feels Like a Thousand Years, skladba št. 3 Stuck Pig, Bled Dry je podobna skladbi št. 5 In Tongues, …. skratka prav nič posebnega in prav nič zanimivega.

Jeza tam, jeza tu, mid tempo bobnanje, ki se vsake toliko časa še malce bolj upočasni, potem ga nekaj časa sploh ni, kitare ne ponudijo nobenega pravega izziva, …. Skratka običajen HC izdelek.

Po končanem poslušanju ti album ne ponudi tistega, kar si pričakoval pri začetku poslušanja, je le še eden izmed tistih albumov, katere so nam Reign Supreme že postregli v preteklosti.

V letu 2013 sta izšli dve izdaji poimenovani Sky Burial (ena izmed njih pripada skupini Inter Arma), kjer je bila ena od njih nadpovprečno dobra, druga pa le dolgočasna – verjetno vam je iz napisanega že jasno, da nadpovprečno dobra, ne priprada izdaji skupine Reign Supreme.

twitter facebook