recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

3. 9. 2012  XAXAXA - Siromašni i Bogati  (Moonlee Records, 2012)
Vprašanje tukaj sedaj ni več, kaj je stvar okusa in kaj ne. Album je vreden posluha, osebno celo boljši od prvenca in dvomim, da bodo tisti, ki so in še vedno poslušajo Husker Du, Rites of Spring, Fugazi, izpustili Siromašni i Bogati.

Hahaha, nov album. Kaj je tukaj smešnega? Prav nič. Naj vas ponovno spomnim, da gre za ime skupine (starejša generacija bo seveda vedela, da govorimo o cirilici, mlajša pa, bodite uvidevni in se spustite v poznavanja jezikov bivše juge) in kot že rečeno, smo trio dobronamernih fantov že predstavili nekaj mesecev nazaj z lanskoletnim izdelkom Tango Revolucioner, zadeva pa e bila več kot le dobra, kaj dobra, bila je super in neverjetno poslušljiva. Primerjali smo jih z vsemi možnimi skupinami (Dag Nasty, Rites of Spring, Husker Du, …), ki so v vodah post HC, punk rock, melodičnih fantazijah stare zvrsti nove generacije in na prvi posluh, kot sem že omenjal pri Tango Revolucioner, bi jih dal v vode ameriških skupin in ne Makedonije.

Skratka skupina za vse čase in vse generacije vseh zvrsti (dobro, norveški black metalci dvomim, da bi sočustvovali in uživali ob melodijah Xaxaxa) nam tokrat ponuja Siromašni i Bogati. Podoben? Enak? Povprečen? Boljši? Slabši? Vse to lahko sami presodite pri prvem poslušanju, ampak moje stališče pa lahko izveste v naslednjih nekaj stavkih.

Če je bil prvenec na vrhuncu, kako potem lahko naslednik naredi enake vtise na poslušalca? Težko, vendar če se skupina spozna na zvrst, katero so preigravali njihovi idoli in ne dela po enakem receptu kot pri prvi izdaji, ne more zgrešiti.

Torej album se za začetek začne precej siromašno, uvodne melodične kitare pri Hrabar Nov Svet naredijo preveliko upanje za takojšen super rezultat, ampak dobro, po nekaj sekundnem uvodu je zadeva jasna. Bogat pristop inštrumentov in super vokal (mogoče celo malo nostalgični). Seveda na trenutke takoj pomislimo na prav tako prvo skladbo iz prvenca Tango Revolucioner Indie = Independent, Fan = Fanatic, ampak kot že rečeno, le na trenutke, ker ob tako prekleto dobrih melodijah, ne pomisliš na prav nič drugega, kakor na skupino in melodije. Pri drugi skladbi Kolku nazad možeš da se vratiš pa je zadeva precej jasna, gre za povsem novo obzorje skupine in povsem nov in bolj obširen izdelek. Dobro, tema albuma je enaka, ampak je instrumentalno povsem drugačna.

Če pogledaš album v celoti, je zadeva precej bolj melodična od prvenca, ponekod celo dobimo tudi pridih skupine Leatherface (katerega pri prvem nisem dobil – govorim osebno) in pa mogoče tudi nekaj ostalih novodobnih pridihov. Precej bolj zveneči so tudi vokali, bolj osredotočeni na trenutno situacijo na svetu in prav tukaj je zadeva bolj srčna in definitivno boljša.

Vprašanje tukaj sedaj ni več, kaj je stvar okusa in kaj ne. Album je vreden posluha, osebno celo boljši od prvenca in dvomim, da bodo tisti, ki so in še vedno poslušajo Husker Du, Rites of Spring, Fugazi, izpustili Siromašni i Bogati.

twitter facebook