recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

6. 7. 2012  Hour Of Penance - Sedition  (Prosthetic Records, 2012)
Behemoth - Italian style! Oziroma - tudi tega ploščka papež ne bo vesel!

Pravo sovraštvo do nečesa se razvija, raste in napada na istem kraju, kjer se to ''nekaj'' pravtako razvija, vlada in raste. Dobrodošli v Italiji, v katero je kot sumljiva tvorba vraščen Vatikan. Dežela - Italija, da ne bo pomote -, ki jo nekateri popolnoma enačijo s krščanstvom (ali pa vsaj s katolištvom) je tako več kot idealna za to, da se v njenem nedrju rojeva, razvija in na koncu tudi napada kača.

Tako kot Behemoth na Poljskem, ima Italija svojo kačo - reče se ji Hour Of Penance.

Da ne bo pomote - HOP niso edini, ki prezirajo križ, Cerkev in vse, kar predstavljata ta simbola, ampak plošča Sedition je resnično močan strup Kače. In že od prvega trenutka pa do (prehitrega) konca je jasno, da tukaj ne gre le za kritiko ali pa provokacijo. Tole je boj na življenje in smrt.

Stvar je v tem, da je plošča Sedition ''tour de force''. Hitri tempo bobnov (še posebej bas pedalov), nabriti in močni riffi ter izjemno jasni, determinirani in brutalni vokali gredo v svojem performansu v superlative. To seveda ne pomeni, da plošča predstavlja nekakšen nečloveški hrup tipa Hate Eternal, a hkrati ni melodična kot recimo kak Vital Remains izdelek zadnjih let. Je v bistvu med omenjenima Scilo in Karibdo in drznem si reči, da je med dvema ognjema na trenutke - predvsem zaradi detajlov - močnejša od obeh omenjenih beštij.

Ampak Sedition ne boste poslušali, da bi pametovali drugim, da so Italijani hitrejši ali brutalnejši od Vital Remains ali pa Hate Eternal. Ne. Poslušali jih boste, ker - tako kot Behemoth - imajo nekaj, ''tisto'', nedefinirano, ki vas pritegne že od samega cerkveno obarvanega intra, ki se potem sprevrže v totalno apokalipso. So to na Behemoth, Morbid Angel in še kaj spominjajoči riffi? Ali pa skorajda 100% ''nergalovsko'' zveneči vokal? Ali pa boben, ki ima lep in dominanten zvok? Verjetno vse to.

Stvar pritegne tako kot Agony od Fleshgod Apocalypse, ki se s HOP povezujejo v določenih segmentih. A medtem, ko se FA osredotočajo na brutalnost klasične glasbe, so HOP našli cilj v skrunenju ali pa vsaj kritiki religije. Nobenih simfoničnih vložkov, le 4 močni inštrumenti in krotilci le-teh beštij.

Vrhunec plate je gotovo malce bolj počasen Ascension (total Morbid Angel in Immolation worship), vse ostalo pa je ubijalsko hitro, natančno in v vseh pogledih na dober način spominja na Behemoth. Behemoth - Italian style! Seveda tudi tega ploščka papež ne bo vesel. Še ena kača več v naročju svetih mož - a kača s tako determiniranostjo in ubijalsko močjo ... Jezus pa definitivno v jok!

twitter facebook