recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

19. 1. 2014  Second Chance Blown - Second Chance Blown  (samozaložba, 2013)
Je glasbena enigma, ki se po poslušanju definira v smeri agresivne perfekcije skozi elektronsko smeri, ki jo dodobra oblikuje indie žanr.

Tik pred iztekom prejšnjega leta nam je Slovenija obrodila še zadnji album za leto 2013 in ta je prišel, kot ideja primorske skupine Second Chance Blown.

Kot pri nekaterih skupinah, sem tudi tokrat postavljen pred skupino, katero praktično ne poznam in z njihovo glasbo nisem še nikoli bil seznanjen, tako, da mi je bila v pomoč opis skupine, žanra in pa tudi kratek, kaj sploh na istoimenskem prvencu pravzaprav prejmem.

Kot prvo mi v oči pade, da Second Chance Blown preigravajo mešanico post industrial/indie/D.I.Y žanr, ki mogoče na prvo branje ni kaj preveč privlačno pride pa bolj do izraza pri poslušanju albuma.

Album odpre skladba imenovana J, kjer za začetek prejmemo agresiven napad težkega industrial žanra. Sprva seveda še ne pride do tistega željenega rezultata, ampak se vse skupaj malce stopnjuje, ko pristopi indie kitarski dodatek ter kričeč vokal, ki širi agresijo skozi sintetične zvoke. Gre za slovenski odgovor na skupino Skinny Puppy, le da domača zasedba Second Chance Blown obrodi še melodije in s tem zadevo popestri.

Malce manj melodij pa vsebuje skladba Thermite, kjer se tisti indie žanr izpusti in se vse skupaj bolj osredotoči na industrial norenje, ki prav tako, kot pri uvodni skladbi vsebuje ogromno agresije in pa elektronske jeze. Mogoče malce manj privlačna, kot J (glede na to, da so mi tisti indie vnosi precej pisani na kožo) ampak še vedno dobra.

Zadeva se recimo pri skladbah Baboon, Gilded ter Harlequin 8 nekako med seboj povezuje, ker pri vseh treh gre za nekakšno povezavo med Skinny Puppy, Nine Inch Nails ter Die Krupps, ki jo na momente popestrijo, kot zgoraj navedeni indie vložki ter cinično nihilistična besedila skozi histerično kričeč vokal. Definitivno težko presenečenje.

Osebni vrhunec pa se skriva v skladbi Accident, pri kateri nam za začetek strežejo v smeri mirne elektronike in se po tem se stopnjuje v indie/new wave/post punk vodah. Je kot bi poslušaš Depeche Mode/Joy Division v malce elektronski smeri. Po določenih minutah boste mogoče prejeli nekakpno asociacijo na Karmakoma, kateri so malce manj agresivni ampak v primeru Accident povsem lični skupini Second Chance Blown.

Prvenec Second Chance Blown nam v kompletu postreže v smer sodobnega igranja glasnost skozi zgoraj navedeno mešanico elektronskih in malo manj elektronskih smeri. Je zvočno povsem nadgrajen, ki pusti pri vsakem poslušalcu določen pečat, ki ga še nekaj časa ne zapusti. Je recimo elektronika, ampak po drugi strani sploh ne. Je recimo tipičen pristop industrial skupin, ampak sepovsem razlikuje od njih.

Je glasbena enigma, ki se po poslušanju definira v smeri agresivne perfekcije skozi elektronsko smeri, ki jo dodobra oblikuje indie žanr.

twitter facebook