recenzije

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

banner
banner

recenzija

27. 8. 2013  Necroblood - Second Blood  (Iron Bonehead Productions, 2013)
Tale EP - kot prejšnji EP in demo - obeta, zato bi že počasi bil čas za kakšen album, mar ne?

Deset minut in osemnajst sekund imaš časa, da vzljubiš težek zvok, ki ga nosi mešanica death in black metala sedanjosti. Sicer te bo Necroblood odpihal z novim EP-izdelkom, imenovanim Second Blood. Malo se hecam, ampak ja, tako nekako gre to danes, ko ta dva žanra daš v eno skodelico in zmečkaš z »raw vilico« in poskusiš nafutrati otroka z zdravo hrano. On pa noče jest in se upira. Štos je v tem, da se upira dokler ne zraste, potem mu je tudi to užitno, čeprav, enim manj, drugim bolj.

Še vedno poskušam najti razlog, zakaj slovenski publiki – kot se zdi – ne sede ta tip glasbe, ampak ko gremo v ekstreme je to bolj ali manj metalcore, deathcore, ali pa čisti švedski death, skandinavski black, malo heavyja, veliko thrasha in tako naprej. Škoda, ker bendi, kot so Necroblood, Beyond, Archgoat, Proclamation, Revenge, Teitanblood in mnogi drugi predstavniki te enake mešanice, zelo zanimivi za gledati v živo. Ker studijsko žal ne ujameš toliko detajlov, atmosfere in resničnega zla kot takrat, ko jih imaš pred sabo v dobro ozvočenem prostoru.

Ker ne vidim razloga, zakaj bi nekdo, ki ima rad ekstremno glasbo, zavračal nekaj toliko ekstremnega, močnega, atmosferičnega, s čistimi riffi in to takimi, da ti se vse žile v telesu zmrznejo tudi na +55. V tem primeru je EP skupine Necroblood, Second Blood, s samo 2 komadoma poruval vsako ploščo, recimo kultne skupine Mayhem. Čeprav ne moremo mešati teh dveh bendov in jih metat v isti koš, ampak se moramo zavedati tega, da ne obstaja samo kult, ampak se glasba tudi razvija naprej.

Raje vidim, da se black meša z death metalom, kot pa black prime neko pussy obliko post black metala, kar ni ne black ne rock ne bog ve kaj.

Lirična ideja zasedbe Necroblood je vojna, zlo in dobro znan prijatelj Satan, kar ni nič novega. Razlikuje pa se po atmosferi, načinu ustvarjanja. Riffi so, kot tudi na zadnjem EP-ju, težki, a melodični, dinamični in catchy. Celoten koncept ostane v ušesih, a to blasfemijo bi bilo zelo dobro slišati v živo, še posebej komad Necroblood. Je doomish, globok, hudičevo dobro vokaliziran – klasično, a toliko dobro sede, da ne moreš nehati s poslušanjem.

Old school, podobno Beherit, a še vedno inovativno.

Komad The Rise Of … je »Raaaaaaaaa!!! Satanaaaaa!! Satanaaaa!! Satanaaaa!!«, kar izpade smešno in simpatično, ampak malce naporno že in dolgočasno. No vseeno, ima to težo in atmosfero, kot bi jo moralo imeti, riffi so dokaj dinamični, a še vedno vse skupaj izpade nekako monotono.

Torej, dva komada, eden boljši od drugega, ampak vseeno dajem zelo velik bonus Necroblood kot skupini in pravim, da je čas za izdajo kakšne plošče, ker tudi prejšnji EP in demo obetata.

Avtor:
twitter facebook