Nočno nebo, polno zvezd, ki se svetijo kot mačje oči. Osamljena cesta, ki se žalostno vije skozi prazno pokrajino. Edino družbo ji predstavlja občasen tovornjak, ki na enolični in dolgotrajni poti dostavlja dobrine s točke a do točke b. Dobrine, na katerih ljudje zapravljajo denar, ki ga nimajo, a verjamejo, da jim bodo polepšale življenje. Kompenziranje pomanjkanja osebnosti z materialnimi dobrinami.

Ena izmed teh dobrin je ličilo. Predrage kemikalije, ki jih ženske nanašajo na svoja telesa v želji, da bi vsaj za en dan izgledale drugačne. Lepše? Tako lažje vzpostavijo prvi vtis, da z lažnim izgledom izberejo moškega, s katerim nato podpišejo pogodbo za dosmrtno zvestobo. Ta pogodba se imenuje poroka.

Ah, da. Ličilo. Laž, o izgledu, ki jo lahko kupiš kjerkoli. Plačaj, in bodi lepa za en dan. Olajšaj si manipulacijo.

Bujni rjavi lasje, sredina 20-ih let, idealni boki, lepo zaokrožene prsi. Odsev prodornega in samozavestnega pogleda v ogledalu avtomobila. Nanaša si ličila, laž o izgledu. Osamljeni cesti sedaj delata družbo pokvarjen avto in Amalija.

Amalija ji je ime, rjavolaski. Išče mačje oči v nebesih, a jih ne vidi več. Nebeške mačke so odšle in sedaj jih nadomeščajo oblaki, črni, kot nebo samo. Nevihta prihaja, a ona je ujeta v samoti ceste. Zaveda se, da bi znal skozi temo prihrumeti kakšen tovornjak.

Zadovoljna z nanosom ličila, laži, ki jo je kupila za veliko večjo ceno, kot sicer, samo zaradi znamke, si prične popravljati srajco. Delno si osvobodi prsi z odpenjanjem zgornjih gumbov srajce.

Dežne kaplje, žrtve gravitacije, pričnejo padati. Nekateri jo zadenejo, druge kaplje niso tako srečne in se raztreščijo ob umazani, sivi cesti.

Amalija se usede v avto in čaka. V daljavi se prične kot upanje svetiti luč. Ob približevanju se luč razdeli. Dve sta. Avto? Ne. Tovornjak.

Tovornjak je še daleč, a Amalija ga že čaka. Pusti, da jo dež zmoči, da izgleda bolj neubogljeno. Čas mine in tovornjak je dovolj blizu, da je sedaj popolnoma premočena Amalija v vidnem polju. Njena ličila, razmazana. Ves ta denar, ves ta trud, izginil v nekaj minutah zaradi dežja. Dež opere vse laži.

Pomaha, a šofer jo je že opazil in prične ustavljati. Vrata se odpro. V kabini se razprostre pogled na postavnega moškega srednjih let z radovednim, a inteligentnim pogledom. Nekaj časa se gledata, analizirata. Tišino predre strela.

''Pozdravljena.''
''Pozdravljen.''
''Čemu stojiš na dežju?''
''Avto se mi je pokvaril.''
''Zakaj nisi v njem? Rešena bi bila dežja.''
''Tako se počutim bolj živo. Vem, da obstajam. Vem, da sem ujeta.''
''Zbolela boš. Stopi gor, imam prost sedež. Imam dolgo pot pred sabo, a ta vozi do mesta, kjer bova našla pomoč.''

Tiho stopi v tovornjak in pusti avto za seboj. Vozita se. V tovornjaku spi, on jo gleda. Njen obraz ga fascinira, čeprav to ni njen pravi izgled. To je ličilo. Čeprav razmazano, vseeno zakriva njen pravi obraz.

Ah da, draga ličila. Stvar, ki jo je on ravnokar peljal. Čeprav ga ima zadaj ogromno, mu je nedostopno. Je predrago zanj. Tudi Amalija mu deluje, kot nekaj, do česar nima dostopa. Prelepa zanj. Prepametna zanj. Potrebuje pomoč, on je tam, da ji pomaga, to je to. Komaj jo je spoznal, a si je želi. Te misli mu niso po godu, saj ga je doma čaka žena z otroci. A  Amalija ga tako privlači s svojim obrazom skritim za ličili. Ujel se je v past dobrine, ki jo on pelje s točke a na točko b.

Edini način, da lahko podpre družino, je s tem, da ga ni doma. On je na cesti, da družina ni. Tovornjak postaja njegov dom. Spi v njem, jé v njem, dela v njem. A dolgo je že na cesti, počuti se osamljenega. Bi mu Amalija tudi drugače bila tako privlačna? Takoj po strastni noči z ženo? Ženo, s katero sta sklenila pogodbo o večni zvestobi?

V daljavi se prične svetiti neonski napis. Upal je na obcestni motel. Upanje se mu je uresničilo.

Nekaj minut kasneje, jo zbudi.

''Čemu me budiš?''
''Dolga pot je pred nama. Želim spati, tudi ti bi raje spala v postelji, kot v tem tovornjaku. Pri motelu sva.''
''Prav, sedla bi mi postelja.''

Zavedala se je, da namesto, da bi iskal pomoč v motelu, je poiskal sobo za dva. Jasno ji je, da ima namene. Moški imajo potrebe, še posebej, če so dolgo na cesti. Tudi ona ima potrebe.

Vrata njune sobe se odpro in njunim očem se ponudi zakonska postelja. Sicer umazana, a vseeno postelja. Ona s postelje ne odvrne pogleda.

''Premočena sem od dežja, stuširala bi se.''
''Tudi jaz. A postajam zaspan, bi se lahko jaz prvi?''
''Sem še utrujena in bom kmalu nazaj zaspala. Ne bi umazala postelje.''

Tudi sam gleda v posteljo. Noče je pogledati v oči. Zbira pogum. Zbral ga je.

''Mogoče … mogoče bi se lahko skupaj stuširala?''

Tišino moti občasno šumenje zunanjega dežja in brnenje hladilnika.

''Prav.''

Stopita v kopalnico. V kotu, kot poreden otrok, skrita manjša tuš kabina. Kopalne kadi ni bilo. Brez besed se slečeta in se stisneta pod tušem. Brez besed odpre vodo, si nanese milo ter mu obrne hrbet.

''Umij mi hrbet. Lažje je, če ti kdo drug.''
''Prav.''

Prične ji umivati hrbet. Kljub velikim in močnim rokam, je nežen. Voda odnaša peno z njenega hrbta in nekaj je steče naprej ter odnese nekaj pene z njenih lepo oblikovanih prsi. Majhne reke, ki potujejo po telesu. Voda ni mrzla, a njene bradavičke so trdne. On to opazi in nadaljuje z masiranjem hrbta pod krinko umivanja.

Obrne se, zagrabi njegove roke, jih da na svoje prsi in približa svoje ustnice njegovim. Poljub traja. Strasten je. On odmakne eno roko z njenih prs in ji prične podpirati glavo. To ni njegova žena, a on ima potrebe. Tudi ona jih ima.

Po poljubu ga pogleda v oči in gre počasi nižje. Z ustmi zaobjame njegovo moškost in se z njimi popelje po dolžini. Gleda ga v oči. Uporablja jezik. Njen občutek je izjemen. On vrže glavo nazaj v ekstazi in izgubi očesni stik. Mogoče bo tako pozabil, da tisto spodaj ni njegova žena. Podpisnica pogodbe. Vrt njegovemu semenu življenja iz katerega so vzkalili njuni otroci.

Dvigne jo, odnese iz kabine, ter jo vrže na posteljo. Zakoplje se v njeno mednožje. Vlažna je, a ne zaradi tuša. Našel je pravo točko z jezikom, kot trnek ribo, in se je je držal. Amalija zadovoljno stoka. Z eno roko ga močno drži za lase, z drugo se drži roba postelje. Trza od zadovoljstva in postelja z njo. Odmakne glavo, se približa njeni in jo poljubi, da se lahko okusi.

Postavi jo na trebuh in se prične poigravati z njeno analno odprtino. Presenečena, a se ne brani. Mogoče nima kondoma, a ona ima vedno enega pri sebi.

''Imam kondom.''
''Ne potrebujem ga.''

Nenadoma čuti njegov nabrekel penis v svoji zadnjici. Zaboli. Zastoka. A bolečina je prijetna. Pogrešala je ta občutek, očitno tudi on. Ni čisto sproščena, on to čuti. Počasi prodre globlje v njo, jo z eno roko zaobjame in prične poljubljati po vratu od zadaj. Amalija zapre oči in izdihne. Preplete svoje prste z njegovimi. Sproščena je. On lahko nadaljuje.

Počasi in z občutkom njegova moškost beži v in iz njene zadnjice. Tempo se stopnjuje, ona prične stokati glasneje, on tudi. Sveta za njiju ni več. Drug drugemu sta vesolje. Glas drug drugega je njun zrak. Njuna združitev je zemlja in voda, življenje. Svet se je tresel z njima.

Ne.

Bila sta svet.

Amalija kriči. Njen glas se izgubi v njunem vesolju. On je ne sliši. Je v ekstazi. Posmrtno življenje. Nebesa. Spolnost in smrt sta eno. Močno jo zagrabi za boke, objame svet, konča v njej. Spusti sapo. Prepoten je. Zemlja se vrne.

Ponovno je človek. Šofer tovornjaka. Točka b ga še čaka. Žena in otroci ga čakajo. Amalija globoko diha v postelji. Obrne se na hrbet, gleda ga v oči. Tišina. Ponovno jo prebije strela. On stoji pred oknom. Skozi okno se zasveti, zagrmi, viden je samo njegov obris. Ponosna in hkrati sramotna drža.

''Vzel si se me oralno ter analno. A v nožnico nisi prodrl. Čemu?''

On gleda njo. Ona gleda njega. Počasi stopi v kopalnico, se vrne z oblekami. Obleče si spodnjice. Vzame hlače in iz zadnjega žepa povleče škatlo cigaret. Ponudi ji cigareto, odkloni. Ponudi sebi cigareto, sprejme. Prižge vžigalico, ogenj se zasveti in v temni sobi deluje kot svetleči center tega temnega planeta. Vonj cigarete zapolni sobo. Obrne se proti njej, izdihne, dim lebdi pred njegovim obrazom. Oblak tobaka predrejo besede:

''Ker je CD v pizdi.''