Pred kratkim je na sceno privihral drugi poskus bestial black metal neslavnežev Deiphago. S svojim neposrednim, morda celo arogantnim naslovom, Filipino Antichrist, je dal vedeti, s čim bo skupina postregla, sam zvok pa je presegel pričakovanja naslova. Šlo je za neprebojen zid hrupa, ki je predstavljal eno samo gromozansko peklensko tvorbo, ki svojih podzavestnih sporočil sploh ni skušala prikriti, skratka stvar, ki je vzdušno res... moteča.

Tu vstopi Satan Alpha Omega; kam lahko bend kova Deiphago sploh gre, potem ko se s svojim black metalom tako prilbliža absolutni intenziteti? Skupina bi rinila z glavo skozi zid, če bi skušala preseči samo sebe, zato so se to pot obrnili k nekoliko bolj umerjenem (pazi: ne umirjenem) pristopu. Na tej plošči Deiphago pustijo poslušalcu malo več kot le slutiti, kaj se dogaja s kitaro. Prisotni so rifi, ki pa so še vedno doma v morju kakofonije in disonance. Tudi v ritmični podlagi je moč videti kako podrobnost več, a ta še vedno služi svoji osnovni vlogi, podobno kot kitara. Skratka, celoten zvok albuma je nekoliko bolj rafiniran, a le dovolj, da novim pesmim, ki jih je skupina spisala, pusti doseči svoj cilj.

In kaj sploh je to? Deiphago si tokrat očitno malo bolj želijo, da njihove pesmi ne bi zgolj zravnale vsega pred seboj, pač pa da bi tudi bile slišane. In to ni nujno slabo; čeprav banda filipinskih norcev kljub 20+ letom obstoja gotovo še potrebuje čas za piljenje svoje umetnosti, je Satan Alpha Omega solidna kombinacija med kaosom in osredotočenim napadom, ki odgovori na marsikatero vprašanje, a jih še vedno pusti kopico odprtih. Najbolj pereče od teh pa ni "Kakšen je ta album?", pač pa "Kakšen bo naslednji?"

Satan Alpha Omega izide 14.8.2012 prek založbe Hell's Headbangers, za pokušino pa je tu sledeči naslov.