recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

29. 9. 2013  The Way They Run - Safe Haven  (Blackstarfoundation Records, 2013)
Je melodična izkušnja, od katere v prihodnosti marsikaj pričakujem.

Marsikomu neznana imena delajo preglavice, ker ne vedo, kam bi jih popredalčkali in kam načeloma sploh spadajo.

Pri The Way They Run gre na prvi pogled za novost, katero ne pozna skorajda nihče. Ampak če skupino vzamemo pod drobnogled, vidimo, da gre v bistvu za novo skupino že znanih članov ostalih skupin, in sicer gre za člane skupin Anchor, Guilty ter Atlas Losing Grip.

Ne glede na zgoraj navedene skupine, pa se The Way They Run žanrsko razlikujejo od svojih matičnih skupin, saj ne preigravajo hardcore oz. punk rocka, ampak gre za povsem čutno igranje post hardcora, alternative in malenkosti melodičnega punka (primerjava s Satanic Surfers).

Prvenec skupine The Way They Run odpre skladba Eyewitness, kjer nas v trenutku vrnejo 20 let nazaj in na skupine kot so Texas Is The Reason ter Split Lip (pozneje Chamberlain). Je hitro, a še vedno precej nežno. Vokal pa se premika v smeri zgoraj navedenih skupin, s to razliko, da mogoče vsebuje malce več hreščečih vnosov, ki se dobro kombinirajo s stranskimi vokali ostalih članov.

Soliden in konkreten uvod v album.

Sledeči skladbi, kot sta For Us Drifters ter Between Wages, pa nosita v sebi identičen pristop, in sicer se obe nagibata prej rečenemu post hardcoru le, da obe vključujeta pop punk vložke po načelih skupin, kot so Close Your Eyes, Lowtalker, …

Iz tistega pop punk preigravanja pa se vrne nazaj na post hardcore in pa tudi malenkost grunga oz. močna asociacija na skupino Daylight.

Vokal pa ostaja enak kot pri uvodni skladbi, kar pomeni precej kakovostno in pa poslušljivo.

Zadnja postaja na albumu, imenovana Cross Bearer, pa za razliko od ostalih treh nosi največje razočaranje na albumu Safe Haven.

Ni slaba, kvečjemu preveč ''zjamrana''. Vsebuje polno melodij, kar ni slabo, ampak se te melodije izredno slabo slišijo, saj jih zasenči povsem drug vokal, kot smo ga bili vajeni poprej.

Kot bi poslušala povsem drugo skupino z nadležnimi vokali, lahko bi brez pomisleka izbrisala skladbo iz albuma.

Safe Haven je nekakšen dober uvod za novo skupino oz. gre za nekakšno predstavitev, kaj lahko v prihodnosti od njih pričakujemo. Je nostalgična izdaja, katera nas spominja na tiste skupine, ki so omenjen žanr ustvarile.

Je melodična izkušnja, od katere v prihodnosti marsikaj pričakujem.

Avtor:
twitter facebook