recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

18. 4. 2020  Smrt - Sadomasochistic Ritual Temple  (Base Record Production, 2020)
Tisti, ki imajo radi eksperimente, nenavaden vokal in od glasbe pričakujejo izziv, se bodo v prvencu SMRT našli.

Kaj bi se zgodilo, če bi skupaj zmešali absurd Davida Lyncha in death metal? Doblekar se je odločil, da bo odgovoril na to vprašanje. Sam je krstno stopil iz organizacijske vloge v metal sceni in se lotil vokala v svojem dolgoletnem projektu SMRT, ki je končno ugledal luč dneva v vsej svoji unikatnosti. Ob sebi je zbral imena najvišjega kalibra kot tudi mlade upe španske death metal scene. Ob pritisku na gumb play sem vedel le, da mi ne bo dolgčas, preostanek je bil neznanka...

Uvod z zanimivo izbiro tonov spominja na Morbid Angel, a sicer gre za precej tradicionalno inštrumentalno skladbo v stilu počasnega, valečega death metala. No, ko udari prva polnopravna skladba Spiritual Contamination, hitro postane jasno, da je na sporedu precej eklektična mešanica death metala in ostalih glasbenih zvrsti; na celotnem albumu je dosti naglih pavz, ki nato poslušalca utegnejo presenetiti s psihadeliko ali celo reggae vložkom oziroma na koncu koncev zgolj z divjo spremembo tempa.

Tudi ko se album drži metala so za vsakim ovinkom okusni obrati ritma, kratke piskajoče melodijice na kitari, kak odmevajoč ton... Projekt SMRT skoraj nikoli ne zaide v etidaste tehnične vaje – seveda v pravem slogu Steva DiGiorgia, ki je med sodelujočimi, mora biti kak divji izlet – ampak se igra s »štopi«, taktovskimi načini, čudnimi akordi, sampli in ostalimi stalnicami progresivne glasbe na zmeren način, ki poslušalca preseneti, ampak ne preplavi celotne glasbe in uniči izkušnje. Ja, ja, saj vem, tu nastopata med drugimi Tony Laureano in Steve DiGiorgio, del appeala plošče je mešanje eklektičnih vplivov in še cel kup drugih posebnosti bi lahko naštel, ampak meni je kot poslušalcu bistveno, da je tista deathmetalska glavnina albuma dobra. In je. Ob bok se lahko postavi Gateways to Annihilation, ko pa vse skupaj postane malce bolj nenavadno, kot se najbolj opazno zgodi v skladbi Organization, ki postreže z melodičnim clean vokalom, se kompozicijsko vseeno lahko kosa z Akercocke ali kakim drugim velikim imenom eklektične strani ekstremnega metala.

Glede na nastopajoče najbrž o igranju na plošči ne rabim zgubiti več besed, kot da je enostavno odlično. Pred poslušanjem me je po pravici najbolj zanimalo, kakšen bo Doblekarjev vokal, saj ga še nisem slišal v takšni vlogi. V nizkih legah je prepričljiv death metal vokalist, visoko hreščanje pa zveni goblinovsko in izprijeno; ljubiteljem nenavadnih vokalnih pristopov, sploh tistih iz norveške black metal scene, bo všeč, drugim spet ne. Tudi clean vokal je deloval igrivo in psihadelično na pozitiven način, začetek komada Strange je po zvoku mešanica Marka Sheltona in vesoljca, ki je nehote zalutal v studio, kar me je res zabavalo.

Do sedaj je vse bilo na mestu, a moram priznati, da me produkcija metalskih delov ni povsem navdušila. Kitare so temne in mastne v slogu death metala iz devetdesetih, bas grmi v ozadju in sem ter tja stopi v ospredje, čeprav ima precej nedefiniran zvok. Zares so me zmotili bobni, konkretno snare. Vsak udarec po snaru se zelo hitro in nenadno konča; boben sploh ne odzveni do konca, kar me osebno zmoti. Odmev, clean kitare, vokalni efekti – vse to zveni kul, zato je škoda, da klasični metalski deli kot celota ne zvenijo bolj dodelano in trirazsežno, večinoma zaradi odsekanega snara in šumečih činel.

Prvenec SMRT, kateremu je moč v celoti prisluhniti preko Bandcampa, ni za vsakogar. Obenem kompetentno izpelje klasičen death metal in se z njim poigra na kreativen način. Ravno toliko, da ostane zanimivo, brez da bi vse skupaj bilo nekoherentno. Seveda to ni glasba za vsakogar; tisti, ki imajo radi eksperimente, nenavaden vokal in od glasbe pričakujejo izziv, se bodo v prvencu SMRT našli. Načeloma je tudi za fane death metala tu več kot dovolj kakovosti, a najtrše in najbolj prekaljene veterane zvrsti eksperimentalni trenutki utegnejo odvrniti, čeprav ne prevladujejo. Priporočam, naj vsak poskusi zase – kot rečeno, dolgčas gotovo ne bo.

twitter facebook