recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

24. 7. 2012  Icarus Witch - Rise  (Remedy Records, 2012)
Dobra ali ne, je spet stvar okusa.

Očitno Američani poleg vseh core zadev še znajo ustvariti tudi pravi power/heavy metal.

Leta 2004 ustanovljena skupina, ki je poznana po tem, da je bila nekajkrat tudi spremljevalni bend Paula Di'Anna na turnejah po Severni Ameriki, je izdala album Rise.

Po kadrovskih menjavah leta 2010 je bilo pričakovati spremembo v zvoku. In ta je očitna. Dobra ali ne, je spet stvar okusa. Na prejšnji plošči je bil zvok veliko bolj surov, zveneli so bolj zlobno, kar je bilo v skladu s fantazijskimi in poganskimi tematikami pesmi. Z novim zvokom so bolj moderni, da ne rečem celo generični. Ob nepozornem poslušanju bi jih zlahka zamenjal z Iced Earth ali kakim drugim primerljivim bendom.

Album vseeno ponuja ogromno zabavne vrednosti. Veliko melodičnih kitarskih linij, močni bobni, vedno prisotni bas in super vokal, ki ob spevnih refrenih vabi glas iz poslušalca.

Zanimivo je, da je to prva Icarus Witch plošča, na kateri ni niti enega coverja. Dvanajst pesmi, ki nas držijo prikovane pred zvočnike, od tega dve baladi. Komadi so verjetno ravno zaradi generičnega zvoka lahko zamenljivi med seboj. Nekajkrat se mi je zgodilo, da sem poslušal drug komad kot sem mislil, da ga. Sicer je plošča všečna že na prvo poslušanje. Sigurno zaradi prvih treh komadov, ki v bistvu niso nič kaj hudo posebnega, ampak poskrbijo da poslušalec ne zbriše MP3 datotek iz diska po prvih rifih. So dobri, vendar klišejski, generični.

Kar ne morem mimo te generičnosti. S prejšnjimi ploščami so bili sigurno bolj izvirni, zdaj so samo še en heavy/power bend iz Amerike. Prepričan sem, da so izgubili nekaj fenov, verjetno ravno toliko, kot so jih pridobili z novim zvokom.

twitter facebook