recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

recenzija

30. 9. 2012  Gypsyhawk - Revelry & Resilience  (Metal Blade, 2012)
Presenečenje leta – in to definitivno zelo pozitivno.

Ne vem, če so kdaj trdili, da je rock mrtev ali kaj podobnega, a gotovo je, da so zadnja leta mnogi mladi bendi (ni rečeno, da mladi, kar se EMŠA tiče, ampak bolj, kar se tiče časa obstajanja) obudili zanimanje za ta starodavni žanr. Mogoče je celo beseda ''obudili'' napačna – torej, naj se popravim. Zdi se, da so mnogi mladi bendi uspeli povezati svet mladine, ki je obsedena s pametnimi telefoni, 8-strunskimi kitarami, blast beati in komedijami tipa Project X, s svetom ljudi, ki so v sedemdesetih rekli reklamam za britje ''Odjebi!'', ki so zavrteli telefon le, ko so naročili striptizeto za rojstni dan in ki so namesto drkanja ob Pornhubu (.com) raje s svojimi deklinami šli z avtom nekam na samo, skadili joint in brez težav spočeli kakšnega potomca.

Takoj naj vas ustavim – ti novodobni mladi rockerji, na katere ciljam, niso tisti butli, ki trdijo, da poslušajo stari rock in poznajo le komad A Child In Time ter upajo, da bodo podrli sošolko iz 4.B Gimnazije Šentvid. To je folk, ki je odraščal tako kot junaki filma Easy Rider, le da so sposobni v igranju inštrumentov in – sori za hipsterski izraz – ''štekajo'' stvar. Rival Sons, White Wizzard in še kdo. Kot bi dali Led Zeppelin ali pa MC5 ali pa AC/DC v leto 2012.

Kaj hočem povedati z uvodom? Da danes obstajajo mladi, a na nek način dobri stari rockerji, ki so morda bili spočeti, ko so Led Zeppelin, Deep Purple in ostali izdali že kako 3. plato. Ampak, ti rockerji živijo v letu 2012 in zato s tem dejstvom lahko takoj opustimo opis ameriškega kvarteta Gypsyhawk kot še ene hipijade, ki je v zadnjih parih mesecih ugotovila, da so hammondice kul, da hlače na zvonc niso nič napačnega in da brada lahko preseže meje žanra/-ov. Gypsyhawk imajo ''attitude'' tistih pravih 70's rebel rockerjev, a z metalskim znanjem igranja inštrumentov, Hell's Angels ''edgeom'' in dovolj jajc, da spravijo v posteljo pol sošolk iz prej omenjenega 4.B Gimnazije Šentvid (plus njihove sestre in MILF-ače do 35 let).

S svojim drugim albumom Reverly & Resilience je ameriški kvartet, katerega korenine segajo v Skeletonwitch, White Wizzard, Suns Beneath itd., pritegnil poglede, saj ponujajo plato, ki diši po prekajenem vokalu, ki pa ima za seboj glasbeno podlago, ki prej kot na Poison in zgodnje Motley Crue (jebemti, ne da se mi pisati vseh tistih umlautov), ki se spečajo s prej omenjenimi rokerskimi legendami,  spominja na Paul Di'Anno ero Iron Maiden, na temnejše obarvane punk rockerje in na tistih par Zakk Wylde wannabejev, ki poleg viskija in drog res obvladajo svoj inštrument. Od prvega komada Overloaded do zadnjega Rock N Roll Hoochie Koo ameriški Gypsyhawk igrajo ''prljavo''.

Boben Iana Browna spominja na vrhunsko uspel žur Clivea Burra z veliko dozo Skid Row (era Slave To The Grind) in močjo udarca kakšnega Davea Lombarda. Uglavnem, glasno, ubijalsko, dinamično in kot naročeno enkrat za glam rock dele, drugič za punk rock pristop, vse skupaj pa zavito v pristno NWOBHM-šolo. In slednje prevladuje tudi ob kitarah. Medtem ko določen riff spomne na Deep Purple, se takoj obrne v dvojni kitarski napad kakšnih zgodnjih Iron Maiden ali kultnih Judas Priest, ki se obregne ob rit AC/DC (with mack-daddy distortion) in pije viski z Vallien Thor. Poslušajte, kako rockersko zveni Hedgeking, ki je pred tem še pel serenado v Fields, kako zlobni pa bodo postali s komadom Galaxy Rise ali 1345.

Če odštejemo pocukrani MTV-hit Frostwyrm (pa še ta ima jebeno dober vmesni del, ki spomni na Mastodon), je na plati še ena zoprnija, in sicer prej omenjeni zadnji komad Rock N Roll Hootchie Koo, ki je iz zajebantskega stališča precej smešen, a po drugi strani je groteskno obupen. Sam' kur'c, če gre refren v glavo.

Super je, da ima vsak komad svojevrstno identiteto in da poleg res prekajenega vokala basista Erica Harrisa ponuja odlične kitarske dvoboje Andrewa Packerja in Erica Kluiberja ter seveda resnično jebačko dober boben Iana Browna. Poleg dveh slabših komadov dobite 9 odličnih, pa če vas zanima, kako lahko rockovski izraz leta 2012 poje o zabavi, hkrati pa o  kvantni fiziki in G. R. R. Martinu, potem je  album Revelry & Resilience stvar za vas.

Presenečenje leta – in to definitivno zelo pozitivno.

twitter facebook