recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

11. 4. 2014  Astrophobos - Remnants Of Forgotten Horrors  (Triumvirate Records, 2014)
Jon Nödtveidt se gotovo obrača v grobu! Pa ne na ravno slab način ...

Ko sem dejansko prvič slišal katerikoli black metal bend, se je pisalo leto 1997, in medtem ko so marsikateri kolegi iz domačih Brežic že pridno nabavljali CD-je od Marduk, Cradle Of Filth, Old Man's Child ipd., sem do tega žanra prišel nekako s kontra strani – prek Blood in albuma Depraved Godess (ki je v bistvu death grind album z zelo satanističnim besedilnim pristopom), Impaled Nazarene in albuma Tol Prompt Norz Norz Norz in italijanskih Handful Of Hate ter plate Gliphotic Supremacy. Jebat ga, nismo imeli vsi istega dobavitelja kaset in CD-jev.

Ne sprašujte me, kako, ker se več niti sam ne spomnim, vem le, da je trajalo kar nekaj let, preden sem začel prebavljati dotični žanr. Jebat ga, Brutal Truth in Napalm Death so v tistem času resnično božali moja ušesa v najbolj prijetni maniri.

In šele čez nekaj let je v moj predvajalnik prišel bend Dissection  s platama The Somberlain in Storm Of The Light's Bane. Ki sta me takoj pritegnili s svojo surovostjo in hkrati neverjetno natančno eksekucijo, atmosferiko in tistim melodičnim pridihom, ki loči švedske black metalce od norveških (ali ameriških).

No, tisti čas je bilo skorajda tipično, da so black metal bendi, ki jih je tako veselo izdajal kak Nuclear Blast npr., vso svojo pojavnost gradili na treh forah:

- kričečem (bolj ali manj jasnem) vokalu

- hitrih bobnih

- kitarskih vragolijah, ki so bolj kot na Mayhem vlekle na Dissection ali pa celo na tiste prvinske švedske death metal bende (ob tem se ne čudim, da sem 500 let mislil, da so At The Gates black metal bend, haha): menjavanje delovanja, kjer ena kitara igra vodilne riffe, druga pa dodaja tisto melodiko, ki je tako zaznamovala sceno, da je vsak bend, ki je malo naštudiral okrepljevanje riffov na tak način (ali pa se uspešno namazal s corpsepaintom in imel satanistične tekste), dobil založbo – in a split second.

No, vse tri karakteristike so bile prejebeno dobro narejene pri izkušenih Dissection, katerih Jon Nödtveidt je s svojimi kolegi imel scenski pedigré, močno vizijo in zelo dobro razdelano filozofijo ustvarjanja in pojavljanja. Seveda je njihov uspeh rezultiral tudi v številnih bendih, ki so menili, da so lahko novi Dissection, a so običajno bili zgolj slabše kopije (izvzevši Watain).

Ki so se vsaj v zadnjem desetletju porazgubile, še posebej ob dejstvu, da so sceno zaznamovali ultra-simfonični Dimmu Borgir, death blekkerski Behemoth, popovski Cradle Of Filth, punkovski Darkthrone in trume hipstersko imenovanih black metalcev a la Wolves In The Throne Room ter ultra bestialni uničevalci (Bestial Warlust itd.).

Danes slišati bend, ki tako črpa iz zapuščine Dissection, srednjih Marduk, občasnih Immortal itd., je že skorajda nemogoče (OK, Watain so mogočna izjema). In v tem oziru se potem pojavijo švedski Astrophobos s plato Remnants Of Forgotten Horrors.

Trio je januarja letos izdal prvenec, ki se ne naslanja na corpsepaint pojavnost, klaviature, bljuvanje ognja ali metanje svinjske krvi. Kaj je torej zanimivega na njem, pravite? Sprva nič. Oziroma: ''Saj že imam Dissection, pa Marduk, Immortal itd.''.

Prvih par komadov Astrophobos ponujajo prežvečeno melodično black metalsko razturavanje, ki ustreza vsem trem prej opisanim kriterijem – bobni so hitri, mogoče celo preglasni na trenutke (so pa dobri, vidi in sliši se, da jih igra tip iz Valkyrje), kitare so vedno izražene in postavljene na isto foro, vokal je zelo enodimenzionalen, pa čeprav je kričeč, surov in zelo jasen v dikciji ter suverenem postopanju. Clean vokalov, kruljačine, izpadov tipa Atilla Csihar ne boste našli pri Astrophobos.

Vse skupaj je, suma summarum, zelo dolgočasno.

Res, stvar se v prvih treh komadih komajda premika. Mislim, če si zarolate Darkthrone, je že dejstvo, da je en komad čisto fenrizovski, drugi pa cultovski, podlaga za res dinamično sonično potovanje. Če si zarolate Goatwhore, vidite, kako se odlično in uspešno združujejo svetovi ameriškega death metala in evropskega black. Jebate, celo novi Satyricon so izstopili iz kalupa s svojim šminkerskim ''pinkfloydiranjem'' (ki me čisto nič ne moti, če smo že pri tem).

In če niste dovolj vztrajni, boste Remnants … CD vrgli ven sto na sat. Čas je pač dragocen.

A če malo vztrajate, pridete do boljših komadov, ki so ritmično razgibani, kitarsko se bolj osredotočajo na močne riffe, ki imajo zelo dobro podobo, ki se očitno naslanja na stari švedski death metal (šele nato na black metal) in tudi vokal (ki je žal skozi vso plato isti) tukaj sede bolj primerno kot prej. In čeprav seveda kopirajo Dissection na polno (tretji komad je čisti poklon hitu Where Dead Angels Lie, npr.), kasneje pa boste dobili še druge asociacije a la Handful Of Hate, pa vseeno stvar klikne.

Ostalo je, seveda, na vas.

twitter facebook