recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

17. 6. 2012  Phobia - Remnants of Filth  (Willowitp Records, 2012)
Gre za dobro produkcijo čistega zvoka inštrumentov in vokala.

Ko poznavalec hitrih bobnov, nemelodičnih kitar in vreščanja vsepovprek dobi vprašanje, katere grindcore skupine so na njegovi top 5 listi, je ena izmed njih definitivno Phobia, ki svojo pot nadaljuje po več kot 20 letih (vključeni demo posnetki iz 1990, da se ne bo kdo spotikal ob prvi EP All That Remains - izdelek iz leta 1992). Veterani omenjene zvrsti se v letu 2012 predstavljajo z izdelkom Remnants of Filth, ki pa je identičen ostalim izdajam v njihovi diskografiji.

Da ne bo kakršnekoli pomote - res je, da bi ga človek lahko primerjal s Cruel ali pa 22 Acts of Violence in rekel, ni čisto nobene razlike - razen pri EP izdelku My Friends – Our Grind, kjer so ''cover'' skladbe hardcore punk skupin iz 80-ih (Agnostic Front, Minor Threat, Youth of Today), ampak pri kateri grindcore skupini pa so? Če vzamemo npr. Wormrot, nešteto skladb, albumov, … kjer razlika ni občutna, je pa dobra in vsi vemo, da je grindcore zvrst, ki jo človek lahko posluša le ob določenih trenutkih.

Remnants of Filth, ali zakaj je politična oblast v ''kurcu'', se nam odvrti v 18 skladbah in 19 minutah (mogoče celo preveč za grindcore skupino), brez kakršnekoli pavze ali premora za dihanje. Zakaj je zadeva dobra in ne med tistimi, ki gredo mimo nas zaradi monotonosti? Zaradi dobrega zvoka.

Kako?

Enostavno!!!

Gre za dobro produkcijo čistega zvoka inštrumentov in vokala. Se pravi, album nima tistega klasičnega hreščanja, kot ga ima večina (na Willowtip so se potrudili), ampak zvok, na katerem se občutno slišijo bobni (bolje povedano - korakanje v ''bulerjih''), čisti zvok kitar, dober bas ter razločno kričanje in ''growl'' Shana Mclachlana. Omenjeni zvok najbolj pride do izraza pri skladbi Resolution (ki je najdaljša na celotnem albumu, znaša pa minuto in 34 sekund), kjer se situacija odvije v sludge obarvanemu ritmu in crust bobnanju (evo ti razlike).

Besedilno pa je zadeva vsem jasna: gre za anarhistično, levičarsko usmerjena besedila. Phobia so letos ponovno dokazali, zakaj spadajo med grindcore elito. Njihovi izdelki izhajajo vsako leto in preden človek sploh lahko na njih pozabi, ga že opomnijo z novo izdajo. Brutalnost po vseh teh letih se še vedno obrestuje in naj me vrag, da lahko drugo leto ponovno pričakujemo nekaj novega od ljudi, ki imajo fobijo pred ameriško oblastjo.  

twitter facebook