recenzije

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

banner
banner

recenzija

15. 6. 2012  Dying Fetus - Reign Supreme  (Relapse, 2012)
Najprej vzemite ime benda in ga zapišite z velikimi črkami. Nato brez kakršnihkoli vmesnih ločil dodajte z velikimi črkami napisano ime albuma. Dodajte tri klicaje! Bravo. Dobili ste slogan, ki v tem trenutku drži več kot 100%!

Drzno, drzno. Samo tako bi lahko označili potezo tria Dying Fetus, ki ga sestavljajo kitarist/vokalist John Gallagher, bobnar Trey Williams in basist/vokalist Sean Beasley. A po poslušanju plate prvič, drugič in n-tič, ti je jasno, da je drugače res ne bi mogli poimenovati.

Nova plošča marylandske zasedbe je namreč opravičila v imenu zastavljeno trditev. Da, Dying Fetus so vrhunski vladarji. Nekdo bi menil, da je to predrzna izjava. Drug, da je arogantna. Tretji, da je samoumevna. A če imaš pod pasom skoraj dobrih 10 plošč, če kljub menjavam članov in zmanjšanju števila le-teh v zasedbi znaš zaigrati stvari, tako kot pritiče in če vztrajaš pri svojem (in to ne na neizviren način kot Six Feet Under do trenutne plate), kar se tiče stila, ''trademark'' zvočnih značilnosti, je izjava logična. Je poplačilo truda, rezultat trdega dela in odlična predstavitev osebne rasti.

Reign Supreme je najboljši približek zdaj esencialni Dying Fetus klasiki Destroy The Opposition. Lahko jo gleda v oči, lahko se na trenutke celo povzpne nad njo. Vsekakor pa ji je v ponos. Nov album je namreč po tour de fourcu tehnično presežnih predhodnikov War Of Attrition in Descent Into Depravity refleksija bistva benda. In rezultat tega se kaže v odlični povezavi tehničnosti, brutalnosti in groova, ki je Dying Fetus že z albumom Killing On Adrenaline ločil od povzetnikov, ki so lahko ultra hitri, ultra brutalni, najbolj bolani, a kot nepotreben hrup, zvočna motnja tudi hitro pozabljivi.

Če ste brali naš intervju s Treyem Williamsom, vam je že moralo biti jasno, da se je Gallagher vrnil v preteklost in v ospredje novega albuma dal tisto najbolj očitno - torej, kitarski riff. Kot Tony Iommi je tudi Gallagher vso moč zgradil na kitarskem izrazu, ki izpod Gallagherjevih prstov lahko prikliče ubijalski groove ali tehnični fuck fest. A seveda, preden se potopimo v moč riffa, pojdimo v dinamiko. Le-te glavni krivec je bobnar Trey Williams, ki je nekakšen Iommijev Ward. Medtem ko vsi trdimo, da je najboljše, kar se je Fetusom zgodilo Kevin Talley, lahko mirne duše trdim, da je Williams utelešenje miksa Talleyeve tehničnosti in hitrostnega bombardiranja Misery Index bobnarja, Adama Jarvisa. V bistvu, na trenutke pelje vsaj Talleya krepko scat. Način, kako nepretenciozno, a vseeno do sebe in poslušalca zahtevno Williams pristopa k bobnu, je neverjeten. Po eni strani ne more iz svoje kože - na albumu je dovolj hitrosti in prehodov in blast beatov, da ne bo nihče ostal razočaran, ampak po drugi strani - kako zna slediti riffom, kako zna peljati pesem po različnih strukturnih teritorijih in kako zna dati poklon tako slavni death metal preteklosti kot sedanjem, skorajda športno disciplinskem bobnanju. Blast podlaga v komadu Inverted Idols, groove vodenje najvišjega ranga v Subjected To A Beating ali pa From Womb To Waste, kompliciranje v Dissidence ali pa Devout Atrocity. Človek obvlada zakone glasbene dinamike. Pika.

Seveda, če bi vse skupaj ostalo zgolj v bobnarskem fokusu, bi to bil prav bennyhillovski šamar po plešasti glavi masterminda Johna Gallagherja. Primerjal sem ga z Iommijem in kar lahko trdim, je to, da sem pretiraval zgolj v tem, da sem s primerjavo nehote morda primerjal tudi število dlak na glavi in obrazu. Morda je plešast in golobrad, a Gallagherjevi možgani skrivajo neverjetne glasbene ideje. Po eni strani je vzel že ničkolikokrat prežvečene Fetus riffe in jih na novo preuredil. Morda boste tu in tam slišali kakšno reminiscenco na nesmrtni riff komada Epidemic Of Hate ipd., a le ta bo tako dobro vpeta v ostalo, da bo okus po neizvirnosti šel takoj stran. Poslušajte, kakšne riffe tip vleče v - lahko si drznem trditi, da eksemplaričnem singlu - Subjected To A Beating ali pa In The Trenches. Deri po pićki! A riffi niso vse, kar človek obvlada. Po drugi strani se brezskrbno šeta po vratu kitare - spet se obračam na zadnjo tretjino komada Subjected ..., kjer se solaže prepletajo z leadi, le ti z riff endingi (poslušajte recimo Second Skin) ... Je pa John obudil še nekaj.

Če ste dobro poslušali predhodnik nove plate, EP History Repeats ..., vam je zdaj jasno, zakaj so posneli ta EP in zakaj so izbrali komade od Cannibal Corpse, Bolt Thrower, Pestilence, Dehumanized in Broken Hope. Klasike ameriškega ali evropskega death metala s tistimi ''blueprint'' death metal komadi so svoje seme pustili tudi v njegovih možganskih vijugah. Namreč, album Reign Supreme je tudi odkrit poklon zapuščini zgodnjih in zlatih let evropskega in ameriškega death metala. Tu boste našli veliko floridskih delov (samo začetek Dissidence si poslušajte! - kakšen Monstrosity in Massacre poklon), angleških catchy death metal riffov, mogoče še kaj švedskega. In solaže? Ne samo arpeggioti, John obvlada tudi kaj drugega. Našli boste solaže, ki pritičejo kakšnim Pestilence iz obdobja Testimony Of The Ancients, tu pa tam kakšen Morgoth ali Immolation, mogoče še kakšno šetanje prstov - in pri tem ne izpade pedersko kot Ralph Santolla ali pa tisti finski vilinec v Kreator. Okusno, v glavnem.

Vokalno John ni nič drugačen kot prej, prav tako tudi Sean Beasley (kljub drugim gostom). Je pa Sean svoje izrazito basiranje umaknil v ozadje, kjer drži tisti močni temelj, ki skrbi, da vse skupaj ne zbezlja v kaos, ki uniči toliko modernih death metal plat.

Za konec še - dobro poglejte naslovnico. Z razlogom je ena oseba, ki tako samozavestno sedi na krvavem tronu. Še z večjim razlogom je vse obarvano v rdečo barvo - barvo moči in strasti. Zdaj pa glejte sliko fokusirano, močno in natančno. Vzemite si čas. Ob tem poberite pisalo in naredite sledeče: najprej vzemite ime benda in ga zapišite z velikimi črkami. Nato brez kakršnihkoli vmesnih ločil dodajte z velikimi črkami napisano ime albuma. Dodajte tri klicaje! Bravo. Dobili ste slogan, ki v tem trenutku drži več kot 100%!

twitter facebook