recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

14. 4. 2013  Cough & Windhand - Reflection of the Negative  (Relapse Records, 2013)
Po končanem poslušanju te recimo, kot prvo zadane dejstvo da te doom metal ne bo naredil hitrejšega. Kar je seveda jasno. Prav tako ti tudi ne bo odkrival tople vode, je doom in je tisto, kar od tega žanra pričakujete….okultno ''svinjarijo'' novodobnega časa.

Satanizem se v zadnjem času obnese v vseh žanrih, pa naj si bo to black metal (da obstaja tudi veja black metala, ki se ne ubada s satanizmom – a lahko verjameš?! – sarkazem), death metal (vsi vem, da je govora o Deicide), rock (da Ghost je okvirno rock skupina) ali pa recimo povsem običajno umirjena folk usmerjena milina, ki prepeva o gospodarju iz podzemlja (Ancient VVisdom dragi moji).

Ampak če pa pogledamo pa realno je pa pred vsemi black ter death metal skupinami satanizem bil aktualen pri doom metalu in vsi vemo, da je se je to odvijalo od Black Sabbath dalje.

Tematika obeh skupin nam je iz zgoraj navedenega znana, ampak kdo so obe skupini je pa še vedno zavito v skrivnost in malo od vas praktično obe skupini pozna.

Ker sem trenutno še pod močnim vplivom celotnega albuma in tematike negativnega razmišljanja vam pustim, da se o obeh skupinah pozanimate na internetnih straneh (izdam vam le to, da obe skupini prihajajo iz Virginie in obe skupini se okvirno vrtijo v doom metal žanru).

Sedaj pa na album…

Kot prvo vam svetujem, da si za vse skupaj vzamete čas, in to mislim resno!

Zakaj?

Enostavno, kajti za pester uvod poskrbijo Cough (me res zanima, kdo si je zamislil ime Cough – kašelj) in njihov epski pohod imenovan Athame.

Kaj ima vse skupaj v bistvu z vašim časom?

Da poenostavim, če ste se odločili, da greste do ''pošte'' ter nazaj, kjer vam vzame 15 minut vam poslušanje albuma odsvetujem, ker v tem času ne boste niti dokončali skladbo, ker je dolga dobrih 18 minut in pol in vam preostane še tri minute, kar pa pomeni da boste marsikaj zamudili.

Zato si za album resno vzemite čas!

Nazaj Na Athame.

Skladba je, kot že veste dolga 18 minut in je tisto, kar od doom skupine pričakujete. Torej ultra počasen ritem (bolj počasi verjetno ne gre), kitare katere zvenijo lično vsem kreacijam Tonya Iommija ter totalno depresijo in melanholijo.

Skratka, instrumentalno vam je zadeva lahko jasna, ampak kar pa se tiče vokala je pa povsem nov list v knjigi, kajti tukaj ne pričakujte vokalov skupine Candlemass.

Pevec Parker Chandler nam ponudi umazano kričeče vokale, kjer na trenutke vsak poslušalec dobi občutek, da bo iz sebe izbruhal vse organe.

In kombinacija skupaj z besedili je uničujoča in srhljiva. Epsko!

Po dobrih 18 minutah pa na vrsto pridejo Windhand (Cough so ponudili LE eno skladbo).
Kot pri Cough, gre tudi pri Windhand za doom. Ampak med skupinama se najdejo malenkosti oz. medsebojne razlike.

Kot prvo nam Windhand namesto ene ponudijo dve skladbi (kakšna razlika – uuuuu), katere skupaj ne presežejo 18 minut skladbe Athame. Kot drugo ne boste prejeli zloveščih krikov pevca ampak ''spooky'' in votle vokale pevke Dorthie Cottrell. In pod tri hitrost bobnov je malenkost hitrejša.

Torej, obe skladbi (Amaranth ter Shepherd's Crook), so malce hitrejše od Cough mojstrovine (malce bolj sludge obarvano). Kitare so, kot pri vseh doom skupinah (in prav tako že omenjeno pri prvem delu recenzije) ponovno lične Iommijevim kreacijam ampak tukaj recimo pri drugi skladbi Shepherd's Crook prejmemo pri koncu skladbe eno izmed tistih fantastičnih nepričakovanih melodij, ki ti v trenutku zlezejo pod kožo in si jih večkrat tudi poslušaš (od začetka melodičnega pristopa seveda).

Vokalno pa je zadeva kot rečeno precej srhljivo. Cottrellova se iz trenutka v trenutek bolj spušča v temačne predele podzemlja, kot bi k sebi klicala pogubljene duše ali pa priklicala Satana samega.

Popolnost med vrsticami.

Po končanem poslušanju te recimo, kot prvo zadene dejstvo, da te doom metal ne bo naredil hitrejšega. Kar je seveda jasno. Prav tako ti tudi ne bo odkrival tople vode, je doom in je tisto, kar od tega žanra pričakujete….okultno ''svinjarijo'' novodobnega časa.

twitter facebook