recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

9. 9. 2012  Shinto Katana - Redemption  (Let It Burn Records, 2012)
V groznem sklopu igranja vsega kar ni v redu in kopiranja deathcore vokalistov, so se Shinto Katana odločili narediti še dodaten korak v območje dreka in nesnage, ker so na gostovanje albuma povabili vokalista najbolj obupne skupine Emmure.

Se še spomnite recenzije od Lionheart? Če se ne, potem ni problema, bomo malce počakali, da prebrskate po arhivu Profanity.si in si zadevo preberete. Počasi, vzemite si čas … še malo? Ni problema, bom počakal še malo. 3…2…1….stop! (predvidevam, da je vse skupaj trajalo dobro minuto ali minuto in pol). Torej sedaj ste seznanjeni z dejstvom, o čem je bilo govora na albumu Undisputed. Fantje niso ravno uspeli in si ustvarili dobro ime (moje osebno mnenje) in prav tako je bil album grozno dolgočasen.

Kaj pri vsemu temu imajo Shinto Katana (verjamem, da vsi veste, kaj pomeni to ime)? Veliko! Kajti fantje so ubrali enako pot, kot Lionheart in to je prekleto kopiranje in dodajane neokusnih in dolgočasnih delov v album, katere so ''by the way'' že uporabili vsi ostali super bendi!

Ponovno bom kar direkten, razočaranje je veliko, kajti od skupine sem pričakoval mnogo več. Predhodnik albuma Redemption, iz leta 2010 We Can't Be Saved, je bil precej poslušljiv in v tem primeru vrhunec kariere skupine.

In potem je tukaj Redemption. Katastrofalno mešanje novodobnega HCja in deathcora, ki podira rekorde v spanju in uriniranju proti vetru.

Že pri prvem poslušanju občutimo spremembo vokala, in takoj vprašanje''koji kurac je sedaj to??!''.Predhodnik We Can't Be Saved je vseboval ''dretje'' in melodično strast pri določenih delih, tukaj pa je vse skupaj kopija The Acacia Strain! ''Growl'' vokal je prisoten skozi celoten album, igranje je identično že prej omenjenih The Acacia Strain in njihovemu albumu Continent. Dolgčas!!!

Kar je grozno, je v tem primeru lahko še slabše, ''motherfucker'' deli so vključeni, ampak kar zadevo naredi odurno in še slabšo, je dejstvo, da imajo gostovanje od nobenega drugega, kakor Franka Palmerija (Emmure) in obraz z dvignjeno obrvjo kar obstane. KAJ?? Tole more biti ''zajebancija''?!? Žal ni! V groznem sklopu igranja vsega kar ni v redu in kopiranja deathcore vokalistov, so se Shinto Katana odločili narediti še dodaten korak v območje dreka in nesnage, ker so na gostovanje albuma povabili vokalista najbolj obupne skupine Emmure. Kaj je fantom dogajalo, ne vem, je pa res, da takoj pri prvih zvokih gospoda Palmerija, poslušalec dobi kepo v grlu in bruhanje je praktično neizogibno.

Album na našo žalost podre vse rekorde obupa in nesmisla in če so Lionheart imeli ocen 2,5 (se še spomnite polovičke zaradi dobre produkcije) je tukaj zadeva jasna, gre za najslabši album leta in če bi že moral oceniti album, bi mu dal 1 (ocena 0 je vedno prihranjena za krščanske metalcore skupine) pa še ta 1 je samo zaradi založbe, katera je včasih izdajala dobre albume.

twitter facebook