recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

13. 11. 2012  Upon a Burning Body - Red. White. Green.  (Sumerian Records, 2012)
Skupina ima kljub nekaterim klišejem kar dober potencial. Treba jim je namreč priznati, da so vložili nekaj truda tudi v glasbo in ne zgolj v imidž.

Moram priznati, da je prav nenavadno, ko se pod okriljem Sumerian Records najde kakšna skupina, ki ni v aktualnih »djent« vodah ali nečem modernem in tehničnem obenem. Upon a Burning Body so vsekakor moderni, a se ne ponašajo s kakšno pretirano tehniko, kot recimo bratje na založbi, After the Burial ali Born of Osiris.

Red. White. Green. bi se lahko opredelil kot še en deathcore album, a vseeno se pri temu bendu najde kaj zanimivega. Predvsem je treba omeniti, da je sama glasba prijetno razgibana. Vrstijo se agresivni riffi, ki na čase spominjajo na The Black Dahlia Murder in Whitechapel, breakdowni niso pretirano razvlečeni in upočasnjeni. Pri vsaki skladbi kitarista strežeta z različnimi linijami, pojavi se tudi kakšna zanimiva solaža, najbolj zanimiva kitarska skladba pa je El Mariachi, ki je odigran sicer v flamenko slogu. Tu se tudi sliši vpliv in bližina Mehike (sicer je pa to dovolj jasno izraženo v naslovu albuma).

Težava tega albuma so klišeji, ki se bolj kot v breakdownih ali t. i. ''2 step'' predelih pojavljajo v vokalu in besedilih. Pri samem vokalu gre za tipično kombinacijo kričanja in kruljenja, s tem da je ponekod poudarjen hardcorovsko obarvan vokal. Seveda ne gre niti brez gang vokalov, ki očitno poudarjajo jezo benda. Obenem pa je le še en kliše več.

Najšibkejša točka so besedila, a po svoje so prav zabavna, ker se takoj občuti, da so prirejena za publiko, ki bo s skupino pela ta besedila. Dober primer je zaključek skladbe Sin City:

So when you're trapped in your own hell don't wonder why,

Because Life sucks and then you die

So live it up, who gives a fuck?

Let's tear it up tonight (o, ne - še en Mitch Lucker - op. ur.)

Skupina ima kljub nekaterim klišejem kar dober potencial. Treba jim je namreč priznati, da so vložili nekaj truda tudi v glasbo in ne zgolj v imidž. A nedvomno bi se dalo trenutno godbo nadgraditi, da bi imeli All Shall Perish in Whitechapel konkurenco.

Avtor:
twitter facebook