recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

7. 2. 2013  Mudbath - Red Desert Orgy  (samozaložba, 2012)
Iz mojega stališča je album Red Desert Orgy dobro usklajen in upal bi si trditi, da bi si fantje pri določenih momentih mogoče lahko privoščili še kakšno dodatno norost, katera bi vse skupaj popestrila.

In smo se ponovno znašli v situaciji, kjer nam ime skupine prav nič ne pomeni, kaj šele naslov albuma, da o zgodovini skupine niti ne začnemo.

Ampak nič ne de, kajti gremo čisto od začetka in pa predvsem laično, kot bi vse skupaj delali prvič.

Pri št. 1 se bomo pogovarjali o naslovnici ter imenu skupine.

Ko prvič zagledamo naslovnico Red Desert Orgy, nam najprej pride na pamet jesen (ali pa sem to samo jaz?) in mogoče bi vsak od nas pomislil, da bo zadeva bolj ambientalno usmerjena (post metal?!), ampak seveda temu ni tako, kajti fantje so vse prej kot ambientalni.

Mogoče, če naslovnico gledamo dobro minuto, nam na misel pride še sludge metal, ampak kakor za koga.

Ime skupine pa je verjetno od vsega nekako najslabše, kajti spominja me na hibrida med Mudvayne ter Bloodbath, se pravi ne preveč prepričljivo.

Št. 2, žanr ter stil preigravanja…

Torej, kot ste sami tudi razbrali, gre okvirno za sludge metal preigravanje inštrumentov, pri katerih pa so vključeni tudi ostali super dodatki, kot npr. black metal, HC, doom metal, … skratka žanri, pri katerih več skupin omenja Satana (pisanje njega imena z veliko je kul – op. ur.) in zle sile.

Št. 3 in najpomembnejši vtis – glasba.

Najbolj pomembno od vsega pa je seveda glasba in na albumu Red Desert Orgy najdemo natanko 3  skladbe, katere pa se med seboj razlikujejo (žanrsko seveda).

Za uvod nam Mudbath postrežejo s skladbo Loserwood, ki se začne v nasprotni smeri, kot sem pričakoval, ker namesto pričakovanega počasnega ritma, dobimo hitro black metal bobnanje in zadeva močno spominja na ''prave'' norveške black metal skupine.

In potem…

In potem nekje iz ozadja prejmemo nepričakovan počasen doom vložek in pa pristop vokalov.

A vokalno je zadeva precej pričakovana, kajti gre za izredno kričeč vokal, ki se dobro vlije z počasnimi doom  vložki. Skladbo Loserwood pa prav tako dodobra zaznamuje tudi umazan prizvok sludge ritmov,  kateri zadevo popestrijo in tako naredijo Loserwood dober uvod v prej imenovan  album.

Za drugo skladbo pa nam umazani možje postrežejo Mudjahideen , katera za dobrodošlico postreže z nekakšnimi eksperimentalnimi kitarskimi vložki in težkim sludge ritmom.

Vokalno je  zadeva enaka kot pri predhodniku (Loserwood), kričeča in pa prepoznavna, v bistvu se pri omenjenih skupinah ne bi obešal na voka,l ampak bolj na inštrumente, ker v celoti je vokal precej enoličen (to ne pomeni seveda nič slabega).

Zaključek albuma pa pripada skladbi Smells Like Teen Cunt (haha), kjer  se že od samega začetka sliši lo-fi prizvok, ampak v dobrem smislu, kajti recimo, omenjeni lo-fi prizvok se dobro ujame z umazanimi ''rockerskimi'' poprijemi kitar (bolj stoner rock), to pa je dobro npr. iz vidika garažnih skupin.

Pri zaključni skladbi pa tudi ne manjkajo black metal norosti, za katere priznam, da sem jih pri drugi skladbi malce pogrešal in pri Smells Like Teen Cunt spet dobil.

Št. 4 - zaključek in priporočila.

Album Red Desert Orgy ni ravno priporočljiv vsem. Najbolj bo ustrezal tistim, ki se radi ustavite pri albumih, ki ponujajo več žanrov in si čas krajšate z raznoraznimi sludge/doom/black/crust/… ritmi.

Iz mojega stališča je album Red Desert Orgy dobro usklajen in upal bi si trditi, da bi si fantje mogoče pri določenih momentih lahko privoščili še kakšno dodatno norost, katera bi vse skupaj popestrila.

Če bi moral album ocenjevati, bi si definitivno zaslužil 6,8 od 10.

twitter facebook