recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

17. 4. 2012  Biohazard - Reborn In Defiance  (Nuclear Blast, 2012)
Grenko-sladka izdaja newyorških hardcore legend

Leta 2008 so se po dolgi odsotnosti na sceno vrnili newyorški Biohazard, še boljše pa je bilo to, da so se vrnili v postavi Evan Seinfeld – bas/vokal, Billy Graziadei – kitara/vokal, Danny Schuler – bobni in Bobby Hambel – kitara. Ta postava je posnela kultne albume Biohazard, Urban Discipline ter State Of The World Adress in utrdila ime Biohazard na vrhu scene zgodnjih devetdesetih.

Po fantastični turneji so možje odločili podpreti svoj status ''stronger than ever'' z novo ploščo. Nova Biohazard plošča po ''zadnji'', leta 2005 izdani Means To An End oz. nova v tej postavi po leta 1994 izdani State Of The World Address? Mnogo vprašanj se je postavilo v upanju, da se preženejo dvomi in strahovi ob tem, ko se bend, ki je že nekaj časa ''kao odpisan'', odloči ponovno pustiti svoj pečat na sceni.

In januarja letos je izšla plošča Reborn In Defiance, ki v očeh benda predstavlja njihovo najmočnejšo izdajo, ki so jo možje lahko ustvarili leta 2012. Osebno, a tu žal govorim predvsem kot velik fen zasedbe in ne le stranski opazovalec, se mi zdi, da Biohazard prej omenjenih treh plat in seveda odlične, leta 1996 izdane Mata Leao, niso presegli.

So pa definitivno bližje svojemu bistvu, kot pa so bili z zanimivimi, eksperimentalnimi, furioznimi, a vseeno ne toliko dobrimi albumi New World Disorder, Uncivilization, Kill Or Be Killed ter Means To An End.

Ampak trditi, da je nova plata slaba ali pa zanič, bi bilo zelo zgrešeno.

Nova plata nima le velikega pomena zaradi hkrati obuditve originalne postave in dejstva, da predstavlja labodji spev Evana Seinfelda, ampak tudi zaradi tega, ker je manifest tako benda, ki so ga mnogi poslali v anale zgodovine (no, roko na srce, marsikaj je pri tem imel tudi bend sam, ko je leta 2006 povedal, da je konec), z močnimi pesmimi in seveda naslovom Reborn In Defiance pa bi lahko tudi bil manifest let 2011 in 2012, v katerih se je na svetovni sceni zgodilo mnogo (pozitivnih in negativnih) prebujenj tako narodov kot družbenih slojev in drugih.

A intepretacijo besedil moramo prepustiti vsakem poslušalcu posebej. Osredotočimo se na glasbo.

Biohazard so z vrnitvijo Bobbyja Hambela ponovno začeli sejati svoje ''catchy'', mastne in učinkovite riffe, ki v sposobnosti združevanja NYHC, punk-rock, old school HC igranja na eni strani in predvsem sabbathovskih zvočnih orgazmov na drugi, nimajo nobenih posnemovalcev. Riff majstra Hambel in Graziadei sta vseeno bolj doma v različnih področjih kot pa recimo tipi iz Madball, Sick Of It All itd. Brooklynske zapuščine, ki se v marsičem naslanja na Type O Negative in Carnivore ter seveda na bogato paleto prejšnjih Biohazard plošč, ni moč zanikati. A to seveda ni vse.

Dvojni vokalni napad Graziadei-Seinfeld, ki bend že od samega začetka loči od vseh drugih, je spet zelo izrazit, predvsem ob ustrezni razdelitvi intepretiranja besedil obeh akterjev in ob dejstvu, da je kričanje Billyja Graziadeija na trenutke izredno spevno, čeprav v osnovi še vedno kričeče. Poslušajte refrena pesmi Decay ali pa Coundtown Doom, pa vam bo vse jasno.

Bobnanje Dannyja Schulerja je še vedno neprekosljivo, čeprav je možakar roko na srce že znal dati kaj še bolj zanimivega od sebe, na solažah pa Hambel gradi precej zanimive zvočne trenutke, čeprav bi tudi lahko bil malce bolj inovativen.

Razpored pesmi je izredno zanimiv, spominja na vlak smrti. Hitra in udarna pesem najprej, potem sledi počasnejša, skorajda doomerska zadeva, nato spet šus in tako dalje. Plošča v enem trenutku ne izgublja na intenzivnosti, čeprav v določenih delih morda ne deluje najbolj prepričljivo. A tudi mojstri z leti lahko izgubijo kakšen dober trik iz precej širokega rokava.

Žal je dober izdelek dobil tudi grenak priokus: na nek način so v času zamrznili vrnitev originalne postave in vzbudili upe in visoka pričakovanja za prihodnost, a žal – kot se je kasneje izkazalo – res le za kratek čas, saj je iz benda izstopil dolgoletni in eden izmed ključnih članov benda Evan Seinfeld, ki ga je kasneje nadomestil Scott Roberts, ki je z bendom že sodeloval na plošči Means To An End.

Vseeno pa je Reborn In Defiance dobra popotnica v novo ero newyorških hardcore titanov, ljudje, ki iščete dobre stvari iz NYHC-scene, pa ne smete mimo tega izdelka. 

twitter facebook