recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

6. 9. 2013  Entrails - Raging Death  (Metal Blade, 2013)
''Entrails so se le naučili kakega novega trika, kar njihovemu zvoku koristi, ne pa dovolj, da bi se Raging Death izognil omembe v istem dahu z ostalimi njihovimi izdelki.''

Mnogi bi švedske Entrails vrgli v koš zaradi pomanjkanja originalnosti, kar bi na nek način bilo krivično do skupine. Sami so namreč bili na samem začetku preporoda surovega (švedskega) death metala, gotovo pa plošči The Tomb Awaits gre pripisati določeno mero stila; fantje so se s kančkom prikritega humorja lotili kopiranja in obenem piljenja zvoka legendarnih Entombed v 21. stoletju. Za svet metala kar malo neverjetno glede na to, da je vodja benda, Jimmy, skupino ustanovil leta... 1990. Izvorno sicer niso posneli ničesar, a Jimmyju ne gre očitati, da ga ni bilo tam na začetku. Zato se mi zdi nepomembno podajati očitke, da imajo leta 2013 Entrails pogodbo z založbo Metal Blade, katera je izdala njihovo 3. ploščo, ki sliši na ime Raging Death.

Četudi ne ravno zveneč, je naslov albuma precej natančen, kajti ni niti kančka dvoma o tem, da zadeva nori, kaj šele o tem, da gre za čisti death metal. Rifi so močni, tokrat pa album odpre In Pieces, ki je sicer precej standarden za Entrails, a ga nazadnje v ospredje potisnejo hitrejše solaže, kakršnih od Entrails nismo vajeni. Kratka sprememba v slogu ne zveni tako dobro kot njihove počasne, atmosferične solaže, pač pa kul izpade zaradi truda in drznosti. V večji meri gre isto reči tudi za Carved to the Bone, skladbo, ki se poslužuje glavne melodije, ki zelo spomni na Carcass in postreže s kratkim, a carskim atmosferičnim leadom. Skladba Bloodhammer zaključi oris albuma, saj uvede srednje hitre groove dele, ki skupaj z odtenčno bolj pojočimi kitarami in tradicionalnim Entrails udrihanjem zapolnijo preostali dve tretjini plošče Raging Death.

Entrails so se le naučili kakega novega trika, kar njihovemu zvoku koristi, ne pa dovolj, da bi se Raging Death izognil omembe v istem dahu z ostalimi njihovimi izdelki. Seveda to ni slabo in kliče k razpoznavnosti benda, obenem pa bi le pričakoval malo več kar se tiče razširitve zvoka. Osebno se mi ne zdi prav nič narobe, če bend napiše album ali dva, ki sledita določeni formuli, saj to pogosto ponudi izjemno celovito izkušnjo. Od tretje plošče pa bi pričakoval malo bolj korenito spremembo ali celo opustitev formule, ne pa zgolj kozmetičnih sprememb. Bobnar Adde namreč zveni identično kot na The Tomb Awaits - je sposoben, obenem pa zelo ustaljen in nekoliko preveč predvidljiv, kar na enem albumu ni tako hudo, na drugem pa gre pričakovati mnogo več. Bobnarji kova Chrisa Reiferta, Freda Estbyja ali Nickeja Anderssona so death metalu dali nekaj več, nekaj, česar se od takrat ni dalo več ponoviti; metalu, ki je sicer precej toga glasba, so vbrizgali nekakšen organski groove, ki je služil kot odličen kompliment razgibanim riffom, ki so v zamahih jeze rušili vse pred seboj. Kompozicijsko teh mastnih ritmičnih stop 'n' go trenutkov v rifanju in strukturah manjka, saj komadi nenehno rušijo v peti prestavi, kar jih nekoliko ovira pred tem, da bi poslušalca vsrkali in popeljali na potovanje kot so to storili albumi legend death metala.

To sta tista dva procenta, ki manjkata Entrails. Njihovi komadi kot taki sicer niso slabo sestavljeni, v živo so uigrani do jajc, torej gre za bend, kot se spodobi. Kot takim jim pravzaprav nič ne manjka, obenem pa jim omenjeno utegne preprečiti, da bi dosegli nove nivoje ustvarjalnosti. Z Raging Death sicer so naredili korak naprej, a je ta premajhen in ne dovolj bistven. Priznam, kritika je stroga, saj Entrails taki, kot so trenutno, zvenijo zakon in povečini zadovoljijo potrebo po ubijalskem death metalu. Četudi si bend ni spustil popolnega šahmata pa bi od njih vseeno raje videl napredek kot stagnacijo, kar lahko dosežejo le s tem, da se prepustijo ustvarjalnemu toku z malo manj ozira na ustaljene formule švedskega death metala.

twitter facebook