recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

20. 10. 2013  Thought Chamber - Psykerion  (InsideOut Music, 2013)
Warp 10, mr. Sulu!

Vesolje … eno glavnih aspiracij človeštva, ki si hoče dokazati, da je kaj več kot le trdovratna smrtonosna bolezen planeta Zemlje. Vesolje … vir neštetih inspiracij tako na književnem kot glasbenem ali filmskem področju.

Vesolje je gotovo en velik bazen idej, iz katerega je črpal tudi marsikateri metal band, ne glede na žanr, čeprav bi ga morda najpogosteje povezali prav s progresivo, enim ogromnim glasbenim področjem, ki – tako kot vesolje – tudi samo nenehno prestopa meje znanega in neznanega.

Če smo delček vesolja skušala okusiti z Dark Side Of The Moon od Pink Floyd ali z večino plat od Voivod (na to temo sem nekaj časa nazaj celo izpeljal Metal detektor na Radiu Študent – klik), da kakšnih Vektor, Teleport ipd. sploh ne omenjam, se sedaj k vesolju ponovno lahko obrnemo preko progresivne glasbe, tokrat mogoče bolj rockerskega in ne metal, kaj šele extreme metal tipa.

A poslušavši ploščo Psykerion, drugi album ameriških progresivcev Thought Chamber, sem ugotovil, da se moderni progresivni rock vsekakor veliko peča z metalom, tako nove dobe kot s tistim iz slavne metalske preteklosti.

Psykerion je konceptualni album, ki tako kot kak album Kinga Diamonda sledi eni sami zgodbi od samega začetka albuma pa do njegovega zadnjega odzvena. 16 komadov se odvrti v 64 minutah in v tem času boste gotovo stopili v svet izven meja naše realne percepcije, občutek, ki ga recimo poznate ob gledanju kakšnega filma, katerega osnovo je ustvaril Carl Sagan ali Arthur C. Clarke.

Album takega kova ni prvi, ki je letos vzburjal mojo domišljijo, saj je recimo na death metal področju to odlično storil Exodromos zasedbe Wormed iz Španije. In tudi Psykerion me je prej kot na bende, ki jih založba navaja v info-listu (Planet X, Rush itd.), spomnil na albuma The Key in Thresholds floridske zasedbe Nocturnus, ki je verjetno ena prvih ekstremnih metal zasedb, ki je v svoje delovanje odkrito in zelo enakopravno drugim instrumentom vpeljala sintisajzer. In medtem ko danes vsak bend časti Moog, Hammondice ali pa na veliko izrablja računalniške semple in matriko, s katerimi uvaja izvenzemeljsko vzdušje, so Thought Chamber svoje delovanje naslonili na novega klaviaturista, Billa Jenkinsa, ki ga verjetno poznate iz zasedbe Enchant.

In prav z njegovim inputom plošča Psykerion postane nadgradnja in hkrati antiteza prvencu Angular Perception iz leta 2007, kjer je osnovni lik izvedbe bila kitara. Bill Jenkins prikliče atmosfero, ki so jo ustvarjali recimo Nocturnus, čeprav v svojih eskapadah in popestritvah možakar odkrito asociira na bolj znane bende, kot je recimo Dream Theater. Na srečo, na ne toliko gay način kot Jordan Rudess. Jenkins je zmešan, predrzen in inovativen, kar ga bolj kot, no, drugače cenjenemu, a meni zoprnemu Rudessu, prej pripelje ob bok oktopusu iz Emerson, Lake & Palmer. Njegova popestritev predvsem prvih treh komadov, od katerih je šele tretji komad Psykerion: A Question (prva dva sta bolj intro, s tem da je prav otvoritveni – Inceptus – prava spacey zadevščina), naredi album instantno zanimiv, v kasnejših komadih a la Lightyear Time, Circuits Of O.D.D. pa postane enakopraven sodelavec kitarskega napada Michaela Harrisa, ki tudi pograbi za klaviature, če je treba. Njegov zvok kitare pa je tisto, kar me je tudi resnično pritegnilo, saj je bolj kot modernejšim bendom, ki tripajo na progresivni heavyness Meshuggah, dejansko podoben prej omenjenim Nocturnus.

Bend se lahko še pohvali z novim bobnarjem, Mikeom Haidom, ter basistom Jeffom Plantom, ki vsekakor tvorita solidno in čvrsto ritem sekcijo, ki pa je še daleč od tega, da bi lahko parirala Geddyju Leeju in Neilu Peartu od Rush, je pa vsekakor zelo dobra.

Vse skupaj zelo dobro intepretira možakar, ki ga poznate tudi kot vokalista Enchant, Spock's Beard in Affector, Ted Leonard, katerega vokal se giblje nekje med mirnejšimi trenutki Fates Warning in Queensryche, ki pa potem v krikih posega predvsem po ameriški power in heavy metal zapuščini zgodnjih osemdesetih in celo izpade včasih ''wacky'' kot Geddy Lee iz Rush. Vsekakor pa zelo dobro intepretira emocije likov, ki so udeleženi v zgodbi o Psykerionu.

Glasbeno je album Psykerion ena zelo dinamična zadevščina, saj se giblje v teritorijih prog rocka, prog in power metala, včasih zavije tudi v eskapade tipa Samba Briza od Atheist (le da je tukaj še bolj chillaxed, in sicer v komadu The Black Hole Lounge), ima tudi en čudoviti, z akustaro dominiran komad Recoil, k prejšnjemu albumu se nagiba s predzadnjim komadom Planet Qwinkle, vsekakor pa se k albumu 2112 zasedbe Rush precej nakloni s komadom Inner Peace.

Iskreno rečeno, recenzirati takšno ploščo ni tako lahka stvar, še posebej, če si v širokem žanru progresive niti ne novinec, ampak šele fantič, ki je počasi odprl vrata skrivnostne sobe in sedaj z odprtimi očmi lazi za skrivnostno svetlobo, ki jo ponuja. Izkušeni prog mački boste mogoče trdili, da album ne izstopa med aktualno bero zadnjih let, ki so jo obogatili Arch/Matheos, Between The Buried And Me, Porcupine Tree ipd.

Niti ni pomembno – Psykerion je vsekakor odlična plošča, kateri se je treba posvetiti in ki vsako dano minuto poplača desetkratno.

V tem in v drugih vesoljih.

twitter facebook