recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

6. 4. 2013  Candlemass - Psalms for the Dead  (Napalm Records, 2012)
Candlemass so se poslovili dostojno, mogoče ne v velikem slogu, a album je dovolj dober dokaz, da ima skupina še vedno zanimive ideje.

Doom metal legende Candlemass so leta 2011 najavile, da bodo izdale le še en album, a vendar bo skupina še koncertirala. Vodja skupine Leif Edling je pojasnil, da skupina ni razpadla, temveč da nočejo kot starejši glasbeniki izdajati slabe albume. In kako so se Candlemass poslovili?

Psalms for the Dead predstavlja vse tisto, kar si poslušalec skupine želi slišati. Album je epski, poln tradicionalnih doomerskih prijemov ter zanimivih ritmov. Za album je sicer težko trditi, da so se Candlemass poslovili v velikem slogu, temveč zgolj solidno. Skupina ja namreč s prvimi štirimi albumi dobila legendarni status in te izdelki niso bili nikoli preseženi. Tudi s prvim albumom po reunionu s pevcem Messiahom je skupina sicer opravičila stari sloves, a album ni dobil kakšnega posebnega statusa. Podobno se je dogajalo z albumoma King of the Grey Islands in Death Magic Doom, ki sta solidno nadaljevala zgodbo predhodnika, kljub temu da je skupina zamenjala pevca. Vokale je namreč prevzel Robert Lowe iz prav tako priznane doom zasedbe Solitude Aeturnus. Robert Lowe nima iste barve vokala kot Messiah, a z glasbo Candlemass se neverjetno sklada, kar se tudi izkaže v tretje na Psalms for the Dead.

Psalms for the Dead se odpre s skladbo The Prophet, ki ima počasni in udarni doomerski začetek, ki preide v hitrejši tempo. Že na tej skladbi kot izstopajoč inštrument imajo dokaj veliko vlogo klaviature, za katere je poskrbel Carl Westholm, ki je igral že na nekaterih albumih skupine. V skladbi Siren Song pa za hammond klaviature poskrbi gostujoči Per Wiberg, ki je igral prej pri Opeth. Candlemass opravičijo svoje ime s počasnimi skladbami The Sound of Dying Demons in Waterwitch, ki izstopajo predvsem pristnimi doomerskimi riffi, ki se jih ne bi sramovali niti Black Sabbath. Najbolj epski moment album doživi z naslovno skladbo, kjer predvsem izstopa nalezljiv bombastični refren. Candlemass zaključijo album z malce hitrejšim komadom Black as Time, ki ima precej morbidno sporočilo glede pomena časa.

Candlemass so se poslovili dostojno, mogoče ne v velikem slogu, a album je dovolj dober dokaz, da ima skupina še vedno zanimive ideje.

Avtor:
twitter facebook