recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

17. 12. 2014  Iamdisease - Praznina  (Moonlee Records, 2014)
Kako bi bilo, če bi Slovenija imela kolonije, kaj bi bilo če bi Slovenci vodili živino. Uvedli bi železno disciplino, red in mir, zlepa in zgrda….)

Od istoimenskega prvenca Iamdisease si težko predstavljam slovensko ekstremno sceno brez skupine Iamdisease. V mojih očeh zasedba predstavlja slovensko verzijo vseh temačno obarvanih HC skupin, ki vsebujejo še dodatne žanre, kot so crust, sludge metal (v drugih besedah predstavljajo slovenski odgovor na skupine, ki jih v večini ponuja založba A389 - za lažje razumevanje – obišči omenjeno založbo).

Na prvi pogled so pričakovanja albuma Praznina velika, ker koncev je bil zgoraj naveden prvenec ob izidu nekaj najboljšega, kar sem na domačih tleh v zadnjih 10 letih slišal (med njimi štejem tudi Elodea).

Če povzamem album Praznina v nekaj stavkih lahko za začetek rečem, da se v sklopu 7 skladb zadeva od naslova albuma povsem razlikuje, ker prejmemo nekakšno instrumentalno polnost in določen delež neustavljive sile realizma skozi besedila, kot tudi nagovorov pogube, ki pa jih po navadi nosi jeza skupin zgoraj navedenih žanrov.

Prvotno bi za Praznino rekel, da se besedilno še vedno drži materinega jezika (kar je očitno glede naslova albuma, kot tudi naslovov skladb), kar že v prvi fazi dobi podobo raznolikosti, ker večina skupin ne uporablja slovenskega jezika (no razen predvidljivih slovenskih rock skupin, katere so že same po sebi obupne) – žal.

Znotraj besedil lahko vidimo, da je tematika skupine še vedno konstruktivno destruktivna, kjer po domače povedano poguba najde dom (Kako bi bilo, če bi Slovenija imela kolonije, kaj bi bilo če bi Slovenci vodili živino. Uvedli bi železno disciplino, red in mir, zlepa in zgrda….)

Instrumentalno pa se na momente vse skupaj obrne bolj na kompleksno igranje. Sicer se večinski del še vedno drži robustnega in primitivnega kitarskega dejanja a se pri določenih delih začuti večji delež agresivne melodike, kot po drugi strani težje udarce sludge metal smeri.

V celoti – vokalno in instrumentalno je zadeva več, kot popolna, minus je le dolžina albuma, ki traja le 24 minut, ampak se tudi tukaj najde rešitev in sicer skozi ponovno (večkratno) poslušanje.

Glede na to, da sem že imel nekakšen izbor za letošnje najboljše albume, ga moram po zaslugi Iamdisease spremeniti oz. dodati album Praznina, ker gre za popolnost glasbe, katero vedno iščem.

twitter facebook