recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

6. 2. 2013  The Algorithm - Polymorphic Code  (Basick Records, 2012)
Polymorphic Code je album, ki se igra z našim mentalnim stanjem.

 

Dandanes novopečene skupine težko pridobijo pozornost, namreč trg je tako nasičen, da je težko najti kaj prepričljivega zaradi neštetih generičnih skupin, ki prežvečujejo ene in iste recepte. Tudi vsak nov žanr se hitro spridi. Za primer si vzemite metalcore, deathcore, djent in tudi novodobni thrash metal. Skupine skušajo biti inovativne z vpeljavo drugih glasbenih žanrov, a žal se mnogi hibridi ne primejo, ker so premalo originalni. Najti originalno skupino danes je tako kot iskanje igle v senu.

Na srečo obstajajo založbe, ki se ukvarjajo s potencialno inovativnimi skupinami. Ena izmed teh založb je Basick Records, ki je specializirana predvsem na novodobno progresivne in tehnične skupine. Lansko leto je Basick Records šokirala javnost z zasedbo The Algorithm, ki ima več elektronike kot katerikoli industrial bend ali pa morebiti kakšnem space/psihadeličnim rock, npr. Ozric Tentacles. Leta 2011 so šokirali KoRn z album The Path of Totality, pri katerem se je skupina povezala z dubstepom. Album je prejel veliko negativnih mnenj, pa tudi kakšno pozitivno. A kot eksperiment je bil album zanimiv. The Algorithm pa so še korak naprej.

Vodja skupine The Algorithm Rémi Gallego je naredil še bolj drzno potezo. Spustil se je kombinirati djent z raznimi podžanri elektronike, kot so IDM, chiptune, dubstep in breakcore. V šali so nekateri The Algorithm opisovali kot djentstep.

Prvenec Polymorphic Code je inštrumentalna zadeva. Pravzaprav vokal bi bil moteč ob vsem tem, kar se dogaja v teh 48-ih minutah. Toliko nepredvidljivosti, kot se pokaže pri The Algorithm, je že težko prebaviti, da bi album poslušali od začetka, še posebej če ne odobravate elektronike. Čar The Algorithm se kaže tudi v ritmiki, ki je podkrepljena s kitaro, ki pa nekako ni dovolj razgibana. Pa vendar Gallego ustvari toliko s svojo elektroniko, da je kitara bolj pristranski dejavnik. Je pa idealna za izkazovanje agresivnosti. A če bi bil album ves čas agresiven, bi izpadel pretiran. Gallego napetost pomirja z umirjenimi atmosferičnimi sempli, ki po svoje napovedujejo ponovno eksplozijo. Polymorphic Code je album, ki se igra z našim mentalnim stanjem. Za primer si vzemite skladbi Trojans in Access Granted. Album zahteva mnogo poslušanj, namreč ko se pojavi še kakšen del, ki spominja na kakšno Super Nintendo igrico, ima poslušalec lahko preprosto dovolj. Pa tudi pri samih skladbah ni ravno upoštevanja konvencionalnih struktur. Gallego se na to preprosto požvižga.

The Algorithm delujejo še bolj prepričljivi s tem, da v živo nastopa z bobnarjem, kar daje nastopu v živo večjo pristnost. Malce nenavadno pa je skupino videti v živo z drugimi skupinami, ki se poslužujejo navadnih glasbil. A sodeč po odzivu na festvalu Euroblast, so The Algorithm postali precej priljubljeni med ljubitelji djenta.  

Gallego je s prvencem The Algorithm pokazal, da ima ogromen potencial. Njegov pristop je prepričljiv, a obenem pretiran. A nedvomno je nekaj svežega, ki zna kmalu dobiti neinovativne kopije.

Avtor:
twitter facebook