recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

1. 4. 2012  On Bodies - Planet Hospice  (Eulogy Recordings, 2012)
We are more dying than living, more taking than giving, …

Se še spomnite novice o novi skupini On Bodies, katero sestavljajo člani HC elite , ki so izumili tako imenovani ''metalični'' HC? Sklepam da ne, zato bomo vaš spomin malo osvežili. Če so vam in vam še vedno obnorijo možganske celice skupine kot so Shai Hulud, Morning Again, As Friends Rust, Culture, Dead Weight, … se najprej usedite,pomirite, spijte kavo ali čaj, ker skupino On Bodies sestavljajo nobeni drugi, kakor bivši in trenutni člani omenjenih skupin. Prav ste slišali legendarni Damien Moyal (As Friends Rust, Morning Again, Shai Hulud, Damien Done, ...) je združil moči z nobenim drugim, kakor bivšim kitaristom HC legend Terror Richom Thurstonom (prav tako tudi od politično usmerjenih Culture). Seveda Moyal in Thurston nista edina, ki sta bila že prej aktivna v HC skupinah, v skupini On Bodies najdete tudi člane skupin Destro, Dead Weight, Until the End, … ki naredijo postavo popolno in nared za uničenje in kvaliteto brez pardona.

In tako se je tudi pohod uničenja začel v letu 2011, ko so se vojaki preteklosti spravili v studio snemati album Planet Hospice. Seveda je bil napredek viden že v pičlem mesecu in album je bil napovedan za leto 2012, kar pa nismo niti najmanj pričakovali, že zaradi dejstva da vsak napovedan album izide kasneje kot napovedano. In če prevrtimo par mesecev naprej, v trenutni čas in poglej ga zlomka Planet Hospice je dobesedno izšel v napovedanem času in je v kratkem času že dobila kulten status, v že preveč razvejani HC sceni.

In kaj album naredi boljšega od trenutnih HC skupin? Kaj je tisto, kar npr. The Ghost Inside ne bodo mogli narediti še nadaljnjih 10 ali 15 let? Strast, dragi moji! Strast do preigravanja omenjene glasbe, z dušo in s srcem pri stvari. Novodobne skupine, delajo preveč na produkciji in hitrih izdajah albumov, kar praktično privede do tega, da si v večini poslušalci rečejo, že slišano in dolgočasno, kar pa pri On Bodies ne boste mogli reči.

Album se začne z otvoritvenim Long Short Life, v katerem Moyal kriči Come on and tell me how to live, how to rise and change the world!, … in v ozadju mastne kitarske vibracije, ki kar skačejo v ospredje. Skladba vredna vsake sekunde. In iz zaključne sekunde se dobrote, kar vrstijo. Pri Get Real, se nekako najbolj približajo As Friends Rust, in bodo vsi oboževalci točno vedeli , pri čem so. Melodični začetek in potem nabiranje agresije na način ki je bil že skoraj pozabljen in še sladek priokus besedil will you walk with god or walk with me…, osebna klasika v trenutku!!

Celotno album se vrti okoli življenja okoli nas in to dejstvo se najbolj opiše v zadnji skladbi Planet Hospice, kjer začutimo vibracijo sveta okoli nas in besedila za zaključek samo še potrdijo (We are more dying than living, more taking than giving, … ).

Četudi je vse skupaj dolgo dobrih 9 minut in nekaj sekund, se zadeva obrne v super smeri. Lahko bi bil to le še eden izmed tistih HC izdelkov, ki brezglavo govori o osebnih in ljubezenskih težavah, bi kaj hitro potonil v pozabo, ker pa gre le za izključno za dobro nameren izdelek je pa toplo priporočen vsem, ki se boste po prvem poslušanju toplo zahvalili gospodu Moyalu za ponovni uspeh pri izdelavi dobrega albuma.

twitter facebook