recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

19. 2. 2013  Suffocation - Pinnacle Of Bedlam  (Nuclear Blast, 2013)
Ne me jebat!!!

Mislim, da je minilo ravno eno leto, kar je bobnar Mike Smith objavil novico, da izstopa iz Suffocation. Hud udarec, katerega bolečino so kmalu ublažili s prihodom Davea Culrossa, ki je svoje sposobnosti ponovno dokazal predvsem v live situacijah. Potem smo imeli priložnost na lastne oči videti Suffocation v živo – brez Franka Mullena. Spet velik šok. Suffocation brez Franka? A tudi to so popravili – Frank je še vedno integralen del benda, žal pa ne nastopa z njimi več v tolikšni meri kot prej.

A čas teče naprej. Suffocation so ponovno obredli svet, kljub pomanjkanju Mullena v live situacijah obdržali integriteto in očitno prenovljeni v duhu (kar se seveda pogosto zgodi, kadar zamenjaš člana v bendu), so svojo moč, ki pravzaprav neustavljivo bruha že več kot 20 let, hoteli zapisati tudi na nosilec zvoka.

Tako je nastal album Pinnacle Of Bedlam, ki je tematsko - gledano prepleten - z apokaliptično tematiko in je bojda prvi album skupine, ki ga resda ne veže enoten koncept, a je gradivo zanj črpano iz zgolj enega vira – tibetanske knjige mrtvih. Album se osredotoča na končni spopad, preobrat. Konec, uničenje, smrt! Vrhunec spopada na vse ali nič. Alfa in omega. Tak album seveda mora tudi zveneti kot utelešenje na papir prelite vsake besede, ki jo veže dotični koncept. In dejansko je.

Od prvega do zadnjega komada je album zvočno utelešenje naslovnice Raymonda Swanlanda, ki se je uveljavil kot možakar, ki skuša v eni sliki ponazoriti vsako obsežno zgodbo fantastične sage Warhammer 40k. Smrti podobno bitje, ki z ognjem in mečem žanje apokaliptično žetev. Od prvega udarca komada Cycles of Violence do fade-outa komada Rapture of Revocation (zadnji komad je dejansko na novo posneta klasika iz albuma Breeding The Spawn, Beginning Of Sorrow – in da, je še en dokaz, da bi morali drugi album ti ameriški norci res posneti še enkrat!) je Suffocation ponovno uspelo predstaviti neverjetno trdno in kohezivno ter koherentno (super)sonično potovanje, ki v vsakem pogledu zadovolji tisto, kar se od imena Suffocation pričakuje.

Pinnacle Of Bedlam je v vseh svojih 38 minutah in 17 sekundah album, ki je mnogo bližje albumu Suffocation (2006) kot pa Blood Oath (2009). Zveni masivneje, večje, izjemno čisto, a hkrati tako prekleto temačno in heavy. Kljub temu, da sem zaradi bobnarskega inputa Davea Culrossa bolj pričakoval nekaj, kar bo spominjalo na mini album iz leta 1998, Despise The Sun (podoben vtis sem dobil tudi, ko so predstavili single As Grace Descends), je celotna slika pokazala, da je album dejansko bolj blizu kultni plati Pierced From Within (z izjemo, da se Pinnacle … začne hitro, nato upočasni, spet hitri in spet upočasni in tako do konca melje vse pred seboj).

Dave Culross se namreč prvič (ali pa drugič, če štejete še album The Infernal Storm kultnih Incantation) oklepa dinamike, ki je tvorijo njegovi do obisti prežvečeni in strenirani blast beati, ki se nenehno oklepajo ''trademark'' suffocationovskega groova, morbidnosti in počasnih delov (če primerjate njegovo delo s Hate Plow ali Malevolent Creation vam možakar da zgolj občutek, da je sposoben izvesti le hitre ritme in je to to). Na nek način, kar lepo nadaljuje tisto, kar je počel Doug Bohn na Pierced … plati. A čeprav je v death metalu tega tipa bobnar tisti faktor, ki naredi plato (in v tem oziru se Culross ne šlepa), je pri Suffocation vedno treba upoštevati še kitarsko delovanje peklenskega tandema, ki ga tvorite Terrance Hobbs in Guy Marchais.

V marsikaterem oziru se tudi onadva bolj ozirata na album Pierced …; predvsem se to kaže v komadih Eminent Wrath in v neverjetno nenavadnem Sullen Days, ki poleg resnično srceparajočih solaž postreže še z najbolj akustično zvenečim Suffocation introm do zdaj (ki presega celo tisto melanholijo začetka komada Torn Into Enthralment iz Pierced … ali komada Redemption iz Suffocation). Drugače pa ponujata odlične riffe, prepletajoče se like, ne tako virtuozne, a vseeno boljše solaže od tistih, ki jih nudijo Nile, ko pa opalita kakšen slamming del, se sesuje verjetno vsaka stavba daleč naokoli.

Češnjica na vrhu že tako odlične torte je vokalist Frank Mullen, ki definitivno ostaja eden izmed najbolj prepoznavnih vokalistov tega žanra in ki je z leti le pridobil na sposobnosti grozečega glasovnega utelešenja vsake besede, ki je izražena v konceptu albuma Pinnacle Of Bedlam. Zato je toliko bolj grozno, če možakar ne more več toliko iti na pot s svojim bendom in ponuditi tisto, kar bi vsak nastop spremenilo v čisto perfekcijo. A vsaj na plati je prisoten in prevladujoč faktor.

Kljub zvočnem inputu studijskega manijaka Zeussa, so Suffocation še vedno ostali tisto, kar so bili, pa čeprav zdaj zaradi čistega zvoka album resnično odkriva vsak detajl, kar bi v katerem drugem glasbenem okolišu bilo moteče, a smo lahko le hvaležni, da nam je omogočil slišati dejansko vse. Pa možakar je naredil boljše delo kot na prejšnji plati Zach Ohren, saj bend zveni res omniprezentno, medtem ko je Ohren Suffote kar lepo zadušil s svojim zvočnim inputom.

In tisti en breakdown v predzadnjem ali zadnjem komadu jim človek tudi spregleda – na koncu koncev, njihov breakdown del v komadu Liege Of Inveracity na plati Effigy Of The Forgotten še vedno pelje scat vsako deathcore pićkico danes. Poje kar celo sceno, Frank pa ščije po tistem, kar ostane.

Žal basist Derek Boyer kljub vsem sposobnostim ostaja v ozadju. To je resnična škoda, saj dejansko ni tako daleč od – po mojem mnenju najboljšega Suffo basista – Chrisa Richardsa, to pa je tudi edini minus drugače odlične plate benda, ki kljub dobrim 20 letom brutaliziranja zveni še kako močno, mladostno in smrtonosno.

twitter facebook