recenzije

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

banner
banner

recenzija

22. 8. 2013  Peste Noire - Peste Noire  (La Mesnie Herlequin, 2013)
Bodite pozorni – ni vse slabo, kar mediji in precej dezinformirani metalčki opredelijo kot nacionalistično.

Kitara, bas, vokali in celotna ideja pripadajo Famineu, 32-letnemu plešastemu tipu, ki skozi svojo glasbo vsako drugo leto vse bolj popizdeva. Rekla bi, da ga ne razumem, kako lahko ustvarja tako glasbo, katera se bazira na black metal riffih, a je vseeno dovolj avantgardna, da bi jo vzljubila tudi današnja moderna mladina. Lagala bi – danes ne moremo pričakovati nič kaj klasičnega od francoske metal scene. Očitno jim – in ko spijo in ko so budni – skozi telo res teče umetniška kri.

Peste Noire pa niso ravno najbolj ljubeč bend, ne pri mladih ne pri starih. A je morda tematika kriva in ta konkreten nacionalistični pridih, ki se prepleta skozi poetičnost lirike na francoskem jeziku? Zanimivo je, da v današnjem svetu obstaja toliko odprtega rasizma, nacionalizma  in ''upravičenega'' masovnega pomora, pa nobenega nič ne moti toliko,kot malo black metala z nacionalističnimi teksti, kateri niso nič drugega kot čista kritika, sarkazem in norost. Ta aroganca vseh naših sopotnikov življenja me spomnila na bosanski Sihirator (thrash metal) s tematiko antiislamske propagande in ostre kritike islamskega sveta v BiH.

Problem je v tem, da se na take bende, ne glede na žanr, spravljajo mediji, javnost pa dobesedno spuši vsako napisano besedo in začne ignorirati dobro in zanimivo glasbo glede na koncept. Menim, da ni slabo biti kritičen do sistema, države, Evrope, sveta na splošno, tudi skozi glasbo. Kajti, glasba je odličen način izražanja osebnih, a tudi objektivnih stališč. Niso vsi tiho, ker jim ni do tišine. Zato so kaotični, frustrirani in glasni, kot tudi nova plošča Peste Noire, h kateri se vrnimo zdaj.

Seveda boste opravili domačo nalogo in jo tudi poslušali.

Torej, že leta 2011, ko je izšla plošča L'Ordure à l'état Pur, smo lahko videli, da Peste Noire počasi korakajo v avantgardne vode, a se še vedno niso znebili klasičnega raw black metala, odigranega na njihov način. Pričakovalo se je, da se bo to tudi nadaljevalo, saj se je v skupini zadržala Audrey Sylvain (bolj znana kot vokalistka francoske skupine Amesoeurs), a je Famine le zapakiral svojo norost, agresivnost, frustracijo, poetičnost, nagravžnost in tipičen FOAD odnos v en paket. Zanimivo je, da je stil na vseh ploščah zadržan, a z vsako bolj se poudarja na nori in kaotični kompoziciji, v katero vključuje trobente, piano, orgle, dude, violončelo in tako naprej, v nedogled.

Od vseh kompozicij mi je najbolj v uho padla kompozicija komada Ode, kjer je uporabljen tekst Terasa Shevchenka, ukrajinskega umetnika in poeta (oh, please, google it). Akustična kitara, renčanje, pa električna kitara, bobni in dude, ki proti koncu ustvarijo predvsem orientalsko atmosfero, kar kljub tekstom prejšnjih komadov končno da vedet, da je celotna plošča izraz globalne frustriranosti in kritike.

Komad Niquez Vos Villes pa je posebej pritegnil pozornost glede na kompozicijo in produkcijo – komad začne z zelo tipično francosko depresivno atmosfero, se razvije v paket jazz akordov in funky stila, nato se vrača in utiša. Tukaj so me najbolj presenetile trobente, iz česa nastane čisti kaos, potem pa Famine udari na svoj čisti growl, kar mu zelo fino sede. V kratkem, najmočnejši komad na plošči, tako tekstovno kot glasbeno.

Na plošči Peste Noire se dokaj velikokrat srečamo z melodičnim petjem in ženskim vokalom, kar zna zveneti kot oda ali himna nekemu narodu. Mogoče dejansko je oda ali himna nekemu narodu, ampak zelo kritično ustrojena in melanholična. Za Démonarque bi lahko rekli, da je tipično taka – težka, vojaška, lepa in melanholična v svoji interpretaciji.

Lahko rečem, da današnje black metal skupine, ki zraven uporabljajo še ta avantgarden, eksperimentalen pridih, ne uporabljajo toliko čistih, klasičnih black metal rifov kot Peste Noire, pa tudi ne upajo si popačenja zvoka. Pri komadu La Bêche Et L'epée - Contre L'usurier, je zvok med približno 2:40 min in 3:30 min udeležen namernega popačenja, tako da imaš občutek, kot da posnetek poslušaš na neki stari radio postaji, na kateri se mešajo kanali. Izpade zanimivo, čeprav na trenutke moteče.

Peste Noire je dokaj edukativna plošča, a vseeno popolnoma umetniška. Od kompozicije, koncepta, reproduciranja tekstov starih pozabljenih umetnikov in pisateljev, pa do same ideje nacionalne in socialne kritike.

Bodite pozorni – ni vse slabo, kar mediji in precej dezinformirani metalčki opredelijo kot nacionalistično.

Avtor:
twitter facebook