recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

29. 9. 2013  Wolvserpent - Perigaea Antahkarana  (Relapse, 2013)
Če niste prepričani, ali bi se spustili v Perigaea Antahkarana in se prepustili celotni agoniji, naj vam pomagam z vprašanjem: Ali bi Relapse podpisal nezanimive skupine? Mislim, da ne.

Wolvserpent so na sceni sprehajajo že kar precej let (natančneje od leta 2005), ampak se večino tega časa sprehajajo v senci ostalih skupin. Glede na to, da skupina oz. duo Wolvserpent obstaja že dobrih 8 let, je album Perigaea Antahkarana šele njihov drugi celovečerec in nadaljevanje prvenca Blood Seed iz leta 2010. Glasbeno se zadeva od prvenca ne razlikuje preveč, ker se zadeva še vedno vrti okoli black/doom/drone metala, ampak v kakšni izvedbi, lahko izveste v nadaljevanju.

Uvod v album nam magični duo postreže s skladbo Threshold: Gateway, kjer nas že v prvi sapi pospremijo zvoki narave, natančneje oglašanje vran in pihanje vetra. Je kot filmski uvod v grozljivko, kjer že na samem začetku veš, da bo dobra oz. gledljiva.

Iz uvodne skladbe pa se vse skupaj hitro prelevi v Within The Light Of Fire, kjer se zadeva začne z težkim doom igranjem ter počrnjenim vokalom absurda in agonije. Instrumentalno nič kaj posebnega, ker je zadeva počasnega ritma in pa umazanih kitarskih prijemov. Kar me bolj fascinira, so vokalni kriki, kjer vokalist Blake Green zadevo iz neverjetnega globokega vokala popestri tudi z hreščeče kričečimi vokali, ki zbujajo eno samo grozo. Kot bi tonil globlje in globlje v predele pekla.

Zanimivosti pa se skozi album začnejo tudi pri skladbi Mirrors Of Water, kjer nam druga polovice zasedbe (Brittany McConnell) postreže z igranjem violine, katero v nadaljevanju skladbe ponovno pospremi oglašanje raznovrstnih ptic ter zvok deroče vode. Če ste oboževalec hitre glasbe, vam poslušanje odsvetujem, kajti omenjeno igranje se odvija dobrih 10 minut. Mirrors Of Water je dobra prispodoba umiranja v naravi, kjer ti ni pomoči. Boleče in polno teme. Podobna je recimo tudi pri A Breath In The Shade Of Time, kjer pa drone vložke nadomesti igranje funeral doom žanra, začinjenega z black metalom. 8 minut čiste agonije.

Preden pa boste preživeli celoten album, je pred zaključkom še najtežja preizkušnja, in sicer doživetje, imenovano Concealed Among The Roots And Soil. 17-minutno sprehajanje po robu življenja. Je npr. celoten album v enem. Vse, kar boste slišali do zadnje skladbe, se nahaja v zadnji. Kot nekakšen povzetek vsega do konca albuma. Razodetje se pokaže pri ponovnem zvoku vran, ki te vrže na začetek in takoj dobiš asociacijo na film, ki se začne na koncu in ti glavni lik pove, kako je do tega prišlo. In ravno tako se odvije tudi album Perigaea Antahkarana.

Omenjeni album je ena sama poslastica težkih ritmov, katere bodo oboževali le izbrani.

Če niste prepričani, ali bi se spustili v Perigaea Antahkarana in se prepustili celotni agoniji, naj vam pomagam z vprašanjem: ali bi Relapse podpisal nezanimive skupine? Mislim, da ne.

twitter facebook