recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

9. 12. 2011  Korn - Path Of Totality  (Roadrunner, 2011)
Samo to, da si drzneš eksperimentirati, ne pomeni veliko, ko je rezultat dvomljiv ali pa na trenutke naravnost grozen.

Kalifornijski Korn so od leta 1994 do danes izdali 10 albumov in ob tem – kot pišejo mediji – postavili smernice nu-metalu, rap-metalu, povabili res heavy zvok v mainstream, ''stompali'' po grungeu, se popolnoma priljubili razočarani ameriški mladini in še kaj.

Sam sem se jih vedno vneto izogibal, čeprav je treba priznati, da so v časih raznih Alice In Chains, Soundgarden, Helmet, Stone Temple Pilots (pa ne, da bi omenjene kakorkoli stiskal pod isti dežnik, le spominjam se jih kot velika imena scene na MTV-ju in drugod) in še koga, Korn obravnavali teme, katerim se je marsikdo približeval s čim večjim odporom (zloraba na 1001 način), hkrati pa so vedno zveneli prekleto heavy (ne pozabimo njihovega nizkotonskega bas napada, ki ni imel primere v devetdesetih – no, morda kitaro Dina Cazaresa iz Fear Factory, a to ni isto). Res heavy.

V letu 2010 so izdali album III: Remember Who You Are, ki je po vsem, kar so Korn že izvedli kot eksperiment (čeprav precej sprejeti od mainstreama in verjamem, da lahko za to velike zasluge pripišejo prav pevcu Jonathanu Davisu in njegovim tekstom ter neverjetnim vokalnim eksekucijam), predstavil bend v podobni maniri kot prvenec Korn ali pa njegov naslednik Life Is Peachy. Udarno, direktno, suho zveneče razbijanje v najboljšem smislu besedne zveze ''produced by Ross Robinson''.

A ne pozabimo, da Korn radi eksperimentirajo in tokrat so se spet podali iz območja splošnega udobja.

Album Path Of Totality (ne mešati s Tombs in Path TO Totality) je iz 13 pesmi sestavljen avdio-seksualni koitus med človeško ustvarjeno glasbo (Korn) in dubstepom (ki ga v 13 skladbah vsaki skladbi posebej in njeni duši primerno dodajajo producenti Skrillex (najbolj znan!), Noisia, Excision, Kill The Noise, 12th Plane, Feed Me in Downlink).

Torej, je to dubstep album?

Lahko bi rekli, da je. Nepoznavalci dubstepa (v prve vrste le-teh se štejem sam) – čisto na kratko – dubstep je moderna oblika popularne urbane glasbe, ki jo proizvajajo predvsem ljudje, ki v prvi vrsti delajo tehno, industrial, elektro itd. ''and then some'' glasbo. Je počasna, izredno ''heavy'' in tudi mračna. Seveda, bolj splošno nisem mogel zapisati, a si približno predstavljate, za kaj gre.

Ko to zmiksate s Korn, ne dobite udarnost Fear Factory komada New Breed ali remiksa pesmi Refuse/Resist od Sepulture (originalno poimenovan Chaos B. C.) oz. Riotstarter od Soulfly. Sploh ne sanjajte o nečem, kar danes proizvaja Trey Azagtoth od Morbid Angel (Too Extreme!). Ni pa tudi tako počasno, moteče, heavy in še kaj kot recimo Ministry in album Rantology.

Se pa bliža kakšnemu komadu a la Scarecrow iz albuma Psalm 69 od Ministry.

Je počasnejše, kar pa je pri Korn že v navadi. Ni pa tako poskočno kot nekoč, čeprav je še vedno – če se ponovim – počasnejše. Je heavy in zelo podobno eskapadam starejših Ministry (prej omenjeni primer!), kadar stvar dodatno re-producira Skrillex. In to je zanimivo, inovativno in če nič kaj drugega, provokativno, saj vas stvar hkrati odbija in privlači. A vas drži ob sebi do konca, če dovolite.

V večini primerov pa zveni kot remiks solo albuma Jonathana Davisa, ki bi nastal, če bi le-ta skušal zadeti najboljše čase seattleske grunge scene. Namreč, v ospredju in edino človeško zveneči so tukaj vokali. Ni krikov, so le lepi, občasno večglasni (še posebej v refrenu) in prijetni. Če poje o groznih stvareh, se to tukaj sliši, kot bi poslušal The Smiths. Davis zveni kot Cantrell, Cornell, Weiland, Cobain (hej, večina jih je na C-) in ves čas daje vtis, da gledamo mladinsko cyber gothic serijo, kjer se mlad par pravkar zadeva in ljubkuje v pravem futurističnem diskaču. Kar sčasoma rata res dolgočasno. Lahko vsaj en krik, prosim?

In seveda – kje so Fieldy, Munky in Ray? Vse zveni, kot da bi bilo proizvedeno v raznih aplikacijah in s pomočjo milijon studijskih programov. No, temu nalepite prej omenjeni vokal. Ray Luzier, vrhunec bobnarjev današnjega časa, je zreduciran na dva ritma, ki pa bi vsaj zvočno – če sta že tako popačena skozi digitalno sito – bila izstopajoča (primerjaj, kaj dela Raymond Herrera na Digimortal od Fear Factory ali Tim Yeung v komadu Radikult na novi plati Morbid Angel). Ne rečem, da je ritem tako mrtev, a je v ravnini z ostalim. Izstopa kot površina marmorne plošče. Kitare se izgubijo v klaviaturnih eskapadah in efektih in niti ne zvenijo več kot kitare (Da, jaz tega kot ne-konzument in ne-producent takšne glasbe sploh ne razumem. Morda je pa plata le za take ljudi?), tisti tipični kornovski bas, ki je zvenel kot eksplozija hidrogen-bombe, pa zdaj pač je tam. Penkanje v ozadju vse elektronike.

Najbolj izstopajoča komada sta vsekakor Narcissistic Canibal (z razlogom spremenjen v spot) in hit-single Get Up!, ostali pa tudi niso slabi. Zvenijo pa kot filler. Le sčasoma ratajo dolgočasni, predvidljivi in nasploh so preveč ''mellow'', da bi jim ustrezalo ime Korn.

Ime albuma po Davisu izhaja iz terminologije tistega trenutka, ko se nahajaš na točki, iz katere lahko vidiš popolni sončni mrk. Korn naj bi ujeli ta nek posebni trenutek, a rezultat tega doseženega trenutka v obliki albuma Path Of Totality bo vas ali popolnoma osvetlil, vas prekril s sojem božanske svetlobe ali pa vam – in stavim bolj na to – vrgel mrak na oči.

Samo to, da si drzneš eksperimentirati, ne pomeni veliko, ko je rezultat dvomljiv ali pa na trenutke naravnost grozen.

twitter facebook