recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

16. 8. 2011  Tombs - Path of Totality  (Relapse, 2011)
Smrt je dobila še eno odo.

Že od nekdaj ljudi spremlja in v večini primerov pretresa dejstvo, da je vse minljivo in da je smrt ena in edina ''ziher'' stvar v življenju. Nekateri jo kličejo že prej, nekateri hočejo, da pride čim kasneje, nekateri je sploh nočejo nikoli srečati, a na koncu je smrt vedno tam. Smrt je konec.
Tega se zavedajo tudi newyorški Tombs, bend, ki zveni kot agonija dokončnega spoznanja, poslednjega triumfa Smrti, spoznanja, da vsi konec koncev plešemo ''dance Macabre'' in da vsi najdemo svoje mesto v njenem naročju. In za to Tombs, kljub temu, da prihajajo iz Brooklyna, ne uporabijo zvočno sliko HC-ja, death metala, thrasha, grinda ali pa dooma. Ne, Tombs zvenijo kot bend iz hladnih, osamljenih, ostrih krajev ... kar v bistvu New York City lahko je, a mislim bolj na tisti res oddaljeni sever (ne na Kanado!), na tako sever iz snega in ledu, kot tisti mitični Sever, ki se skriva v vsakem od nas. Trio je definitivni predstavnik ameriškega, drznem si reči black metala, a takšnega, ki lahko v hrupu večmilijonskih mest sliši posamezni krik, stok, jok ali pa tudi smeh, black metala, ki svojega bistva ne išče v ekscesu drog, okultnega ali pa kakršnegakoli sovraštva. Pa tudi ne objema dreves in ne pobira krompirja.
To je krik posameznika v mestu, kjer si v gužvi predvsem sam, to je izraz človeka, ki v ameriškem snu vidi nočno moro, to je mir duše, ki je spoznala, da je tudi v naročju smrti lahko bojevita in poveličana.
Takšni in še kakšni aspekti kar lijejo kot črna kri iz duše tria iz Brooklyna, ki je zgrabil duh časa za goltanec in si ga podredil ter ustvaril monumentalno odo Smrti, ki se (oda, ne smrt) izraža v raznih delih enega opusa, ki vas bo pretresel od kolosalnega začetka vse tja do še bolj morečega konca.
Pa ne da bi ta plošča zvenela kakorkoli enolično - dejansko je potovanje teh inštrumentov v hrupnem zvočnem okolju razburljivo in dinamično ter zlahka prepozna nepredvidljive vzorce v vašem duhu in jih nato posiljuje v brutalni, a hkrati romantični maniri.
Album definitivno ni za vsakogar, je pa zanimiv vpogled predvsem tistim, ki sledite dogajanju na ekstremni, predvsem black metal ali post-metal sceni, saj predstavlja premik žanra še v kakšno bolj nepredvidljivo smer, ki se giblje stran od ekscesov 40 let starega rocka, progressive ali psihedelike. Tole je v bistvu miks ekstremne scene s pretresljivo lepoto komada Heroin od Velvet Underground ali pa z morbidnim pridihom kakšnega izgubljenega kinematografskega biserja sedemdesetih, ki New York prikazuje kot betonsko grobnico, v kateri je sivina edina barva in v kateri je smrad vsega, kar obkroža, edina konstanta in aksiom.
Mogoče ni presežek, a kljub temu je več kot dovolj priporočljivo poslušanje vsem tistim, ki ste sprijaznjeni z dejstvom, da bit vselej konča v Niču. Doživite jih pa lahko v živo ta petek, 19. 8. 2011 na festivalu Trnfest v Ljubljani.

twitter facebook