Kot je bilo rečeno že v preteklosti, gre tudi tokrat za material in glasbo, katera ne bo in še vedno ne diši oboževalcem brutalnih zvokov ter prizvokov, prav tako tudi ne vsem, ki se radi zatekate v doom, black ter ekstremno agresivne in kričoče se skupine, kajti pri Ludovik Material gre za povsem in izključno za elektroniko, post punk, rock in indie mešanico.

Skupina, ki svojo pot utrjuje le dobro leto in je v tem letu dala čez precej koncertov in nase opozorila tudi na frekvencah Radia Študent, se v letošnjem letu predstavlja s svojim prvencem, imenovanim Passion for Red. Kot že omenjeno v uvodu, Ludoviki niso metal skupina in prav tako niso HC družba iz ulice. So povsem normalna slovenska skupina, ki se je poigrala s klubskimi zvoki in rock vložki z občasnimi indie kitarskim sanjarjenjem. Glasbena podoba vseh skladb je dobesedno dobro izpeljana in izredno iznajdljiva. Še preden lahko rečeš, da so klubski ritmi preveč v ospredju, te zadane kitarsko igranje skupin Killing Joke ter Joy Division. Tudi ko gredo te melodije skozi ušesa in se naveličaš post punk igranja, te prevzame novodobno spogledovanje z indie rock skupinami.

Seveda to ni izdelek MTV-skupin, ki zadnje čase preplavljajo vse kanale na TV-ju, ker konec koncev je res, da si skupine med seboj delijo enake priponke vseh zvrsti, je pa pri Ludovik Material zadeva le drugačna.

Mogoče se odgovor skriva v evropskem pridihu oz. slovenskem, ki se bistveno razlikuje od preveč komercialnega ameriškega, kjer je razlika prav v tem, da album navdihujejo slovenska besedila, ki popestrijo celoten album. Le-ta se spogledujejo z raznorazno erotiko, ironijo in s povsem vsakdanjim življenjem Slovenk in Slovencev,pridejo pa najbolj do izraza pri skladbah Večerni program ter Kraljević Marko.

Če smo že v preteklosti omenjali ogromno slovenskih potencialnih skupin, ki na nekakšen način rešujejo celotno našo sceno, ne glede na to, ali je zadeva agresivna in ekstremna ali ne, je alternativa in spada v krog podzemlja neznanega.