recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

10. 7. 2015  Panikk - Pass The Time  (Xtreem Music/samozaložba, 2015)
Dobra in kratka, čeprav na trenutke malce štorasto izvedena zadovoljitev lakote po drugem albumu.

Panikk so s prvencem Unbearable Conditions svetu ponudili nasilen, na prvi posluh kompleksen, vsekakor pa precej surov thrash metal izdelek, s katerim ne samo, da so se dokazali domači publiki, temveč tudi svetu, saj jih je po originalnem izidu albuma prek založbe Metal Tank pograbila v undergroundu precej znana založba Xtreem Music, kjer domujejo tudi sodržavljani Eruption ter med drugimi (kot so Avulsed, Christ Denied ipd.) tudi srbski manijaki Infest.

Bend je v času od izida prve plate pridobil ne samo na kilometrini, temveč je tudi bil primoran zamenjati bobnarja, katerega stolček je zasedel Črt Valentić iz Mephistophelian. Če seštejemo vse skupaj, lahko sklepamo, da Panikk z novim albumom – ki ga še pričakujemo! – obetajo izjemno.

A gremo počasi.

Da bi zadovoljili tako poslušalce kot verjetno tudi založbo, so se Panikk odločili v studiu pod taktirko Andreja Čuka, metal brata iz Eruption (pa tudi našega pisca, če izkoristim trenutek za shameless self promotion, har har har) posneti dvokomadni EP, ki so ga situaciji in verjetno namenu primerno poimenovali Pass The Time.

Glede na to, da so vsaj komad Rotten Cells v živo predstavili že najzgodneje novembra lani na rojstnem dnevu Radia Študent (takrat je komad bil zgolj instrumental), je smiselno, da EP obsega tako dotični thrash attack, kot komad Under Pretence. Dodan je še en live komad, za katerega bi mogoče – vsaj glede na kvaliteto zvoka in ne kvaliteto odigranega – bilo bolje, da ga niso dali gor.

No, bolj zanimiva sta dva nova komada.

Panikk agresijo in kompleksnost vsekakor premikajo naprej in kažejo rast in razvoj. Ta bend po mojem mnenju z leti pač ne bo postajal vse bolj pičkast, progy, grungy post-thrash metal zvarek, vsaj po tem EP-ju sodeč, saj nam oba komada ponujata mnogo bolj brutalne vokale, veliko več riffovskega dogajanja in vsekakor hitre bobnarske ritme z rušilnimi trenutki, ko kak komad zavije v Anthrax-''War-Dance!'' varianto, da nepričakovanih twistov sploh ne omenjam. Vsekakor v teh dveh komadih Panikk dogaja na pune.

Komada delujeta kot plod evolucije Panikk in to tiste naravne, ki se pač zgodi, ker ima vse osnove za to, ne pa, ker jo narekuje trg ali poslušalci. Na prvi posluh slišane značilnosti sem že opisal v prejšnjem odstavku, le dodam lahko, da še vedno delujejo kot Vio-Lence, a hkrati so tu že bolj … mogoče ''kompleksni'' trenutki tipa kasnejših Testament plat, s poudarkom na agresiji bolj evropskega tipa in ne emotivnosti ameriškega. Da ne bluzim – so bolj Dark Angel kot Forbidden, evo.

A ob pogostejših poslušanjih se kaže, da bo treba še delati – namreč, bend vsaj na posnetku deluje, kot da se še malo lovi. Ob trdnem bobnarskem fundamentu kitara občasno kar zbeži, kar se še posebej opazi v komadu Under Pretence. Tudi sam boben kljub bolj odločnemu napadu novega tolkalca tu pa tam še vedno zaplete samega sebe. A to je skorajda neopazno.

Bolj opazni so na trenutke prav nasičeni gang vokali, ki se kar prelivajo oziroma zlivajo po ušesih, ko jih najmanj pričakuješ. In ko si jih morda sploh (več) ne želiš. Jasno mi je, da imajo tudi v thrashu point, kar je bilo že milijonkrat dokazano, a na trenutke se zdi, da so gang vokali tukaj samo zato, da so in da jih je toliko samo zato, da bi Panikk pokazali, da glede na klasičen thrash izstopajo tudi na tem področju.

Tudi sound kitar glede na vsesplošno agresivnost mogoče pogreša kak gram masnoće, a jebat ga – gre le za pokušino, EP, demo, ki pa vsekakor je vreden downloada ali celo nakupa fizične kopije (pohitite – samo 60 so jih natisnili in jih dobite pri bendu kot takem), vsekakor pa njegova vrednost – prava vrednost, that is! – leži v tem, da kaže, da Panikk napredujejo, obetajo, si drznejo in da so neustavljivi.

EP je dobra predjed, zdaj pa komajda čakam glavni obrok! Udri!

twitter facebook