recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

5. 5. 2014  Paramnesia - Paramnesia  (Les Acteurs de l'ombre Productions, 2014)
In vsi bi še vedno živeli, če ne bi poprej umrli od cinizma. Ter smiljenja samemu sebi. Ter postavljanja retoričnih vprašanj.

Najprej je bilo vprašanje: „Zakaj?“

Potem dolgo časa – ničesar.

Še pozneje protagonist, v navalu izjemne modrosti ugotovi, da mu ni bilo odgovorjeno, ker odgovor preprosto ni možen.

Takrat protagonist vstane, se ozre v nemo nebo in spremeni svoje vprašanje. „Kaj mi je tega treba bilo!?“, zakliče navzgor. Tudi tokrat ne dobi odgovora, toda to ga zdaj ne moti več. Pozna ga namreč sam.

Prav nič ni tega treba bilo.

Tako nekako, da.

Slab poskus alegorične didaktike na stran, res ne vem, kaj bi naj človek počel z izdelkom, kot je album Paramnesia francoskih black metalcev Paramnesia. Načeloma bi poizkušal izpostaviti kaj pozitivnega, nekaj, česar se splača okleniti, a tudi pri najboljši volji mi izdelek pri tem poizkušanju ni stopil niti za korak nasproti.

Poglejmo torej, s čim imamo na tem albumu sploh opraviti.

Imamo dva komada, naslovljena IV ter V, oba dolga dvajset minut, praktično identična, totalno nezanimiva. Na trenutke se zdi, da bi se bend rad igral Wolves in the Throne Room, na trenutke Deathspell Omega, na trenutke spet kaj v stilu Leviathan. Vendar je poudarek bolj na 'se zdi' ter 'bi rad igral' kot pa na 'Wolves in the throne Room', 'Deathspell Omega' ali 'Leviathan'.

Imamo tudi strukturo, seveda. Monotono strukturo brez občutka za … No, za karkoli, pravzaprav. Monotonost black metalu že res lahko na moč ugaja, a tudi za nažiganje enega riffa čez razpon desetih minut in več je potrebno posredovati nekaj občutka, ne pa zgolj fizične sposobnosti igrati blast beate in tremolo riffe.

Potem imamo neglasbeno sporočanje v obliki naslovnice, notranjosti digi-packa itd. Nekaj čudaških simbolov, nekaj besed, nekaj grafik; stvari za katere menim, da jih razumejo samo člani benda. Oziroma: vsaj upam, da jih. Sicer podpiram tezo, ki pravi da nam mora primarno spregovoriti umetnina in ne umetnik za njo, vendar ima vse svoje meje, meje, ki jih je Paramnesia ponosno prekoračila ter hrabro zakorakala v deželo Zzzzzz. Saj; ob takšnem dolgčasu in monotonosti bi še krepkejši in modrejši ljudje z veseljem pili iz reke pozabe, kajti trpljenje ima načeloma ponavadi kak notranji smisel. Nesmisli, na drugi strani, pa ga že po definiciji nimajo, niti ne morejo imeti.

P. S. Tako. S tem približkom recenzije, kjer je vsakršno kritiško objektivnost (če je kaj takšnega kadarkoli sploh zares obstajalo) popapala naključno mimoidoča muca, izpolnjujem svoje etične obveznosti do založbe Les Acteurs de l'ombre Productions. Prosim ne pošiljajte mi več svojih izdelkov. Če jih bom hotel, jih bom že poiskal. Ali, povedano v univerzalnem jeziku glasbe: http://www.youtube.com/watch?v=6S9ecXWCBCc&feature=kp

Avtor:
twitter facebook