recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

1. 9. 2013  Palms - Palms  (Ipecac, 2013)
kebab

Palms je ena tistih skupin, ki se je kopala v ogabnih količinah pozornosti še preden so sploh karkolki izdali. Seveda to samo zaradi sestave skupine, ki vsebuje tri člane iz Isis in frontmana Chinota iz Deftones.

Se mi zdi, da ni potrebno kaj podrobno predstavljati teh dveh bandov. Deftones še brcajo, Isis pa so razpadli tri leta nazaj, s čimer naj bi svetovna post-whatever scena doživela udarec z motorko v jajca. Ampak ni panike, ker jih itak vsak drug band kopira. Pa še sami niso bili ravno cvetoči v inovativnosti, ampak jebiga, vseeno so bili dober band.

Kakorkoli, ljudje, ki pričakujejo, da so Palms stilska unija med Isis in Deftones imajo sedaj dovoljenje, da storijo nadvse rigorozen samomor, ker to niso. Na dosti straneh sicer piše, da gre za 'dream metal'. Pač … internet. Groza. Preberite to še enkrat.

Dream metal.

Skušajte zdaj obdržati voljo do življenja, če jo še imate. No, tako imenovani 'dream metal' je pussyficiran monoton post-rock s konstantnim Chinotovim jamranjem. Fantastično.

Ponovno smo podvrženi tipični 'supergrupa' mentaliteti, kjer se na kup fukne par znanih glasbenikov, posnamejo album hitreje, kot pa napol zakomiran debil zdemolira kebab v svoj skurjen želodec, zraven pa samim sebi vlečejo tiče, ki so v njihovih očeh večji od trikratnika celotnega stvarstva.

Kot prej omenjeno, instrumentalno gre za post-rock. Saj ne rečem, podlaga je sanjava, atmosferična, mogoče kakšen zanimiv trenutek tu in tam, ampak na splošno dolgočasno za popizdit. Samo neko generično nizanje zblojenih tonov in je to to.

Načeloma sem pristaš glasbe, kjer se nič ne zgodi. VAU, 40 MINUT ENEGA AKORDA? FAK JEEE! KOMU GA POTEGNEM? Ampak tisto je dolgočasno na tak način, da je že kul. Palms pa je tak dolgčas, da je že … dolgčas. Recimo kot filmi: kak ameriški 50's b-movie, ki je tako slab, da je že dober. Potem pa imamo razne pizdarije, kot npr. Twilight, ki je slab in je to pač to.

Da pa dolgčasu ni dolgčas, pa je zraven še Chinotov vokal, ki pa ne premore nič drugega, kot pa najstniško jamranje. Zveni kot nek mulc, ki se mu je življenje podrlo, ker mu mati ne pusti nosiit njenega make-upa na Chelsea Grin.

Če bi bil instrumentalen album, bi lahko celo bil prebavljiv. Ajde, ne bi bil nek presežek, ampak za občasno poslušanje oz. zvočno kuliso bi bil čisto v redu. Nek chill-out album za počitek po genocidu s sekiro v naključnem nakupovalnem centru.

Aja, pa vsi komadi zvenijo skoraj enako. Fuck that.

twitter facebook