recenzije

Haspyd

Перехрестя двох вітрів

Liturgy

Origin Of Alimonies

Draconian

Under A Godless Veil

Liturgy

H. A. Q. Q.

Sufosia

Connection Failed

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

banner
banner

recenzija

9. 4. 2021  Liturgy - Origin Of Alimonies  (samozaložba, 2020)
Spomenik človeški vztrajnosti v iskanju onkraja, transcendence, evolucije uma in duha.

Opomba: Tudi to recenzijo je prispeval nekdanji novinar Profanityja, danes nadvse uspešen pisec Davorin Lenko. Več o njegovi bibliografiji najdete tukaj.

Hunter Hunt-Hendrix je Origin of the Alimonies označila in promovirala kot opero, vendar moram takoj poudariti, da tu ne gre za opero v klasičnem smislu, še posebej ne, če slednjo mogoče nekoliko naivno definiramo po uporabi klasičnih vokalov, hkrati pa tudi ni »rock opera«, kar pravzaprav ni drugega kot nobel izraz za konceptualen album. Izdelek pred nami je nekaj, kar bom raje imenoval »celostna kompozicija« – premišljena celota, ki ni zgolj sosledje skladb, ki so med sabo tako ali drugače povezane, obenem pa je tematsko in zvočno dovolj grandiozen, da se oznaka »opera« vendarle zdi vsaj pogojno na mestu. In čeprav opero načeloma definiramo kot monumentalen glasbeno-teatralni dogodek ponavadi epskih razsežnosti, je tale album s sedemintridesetimi minutami dolžine, daleč najkrajši v diskografiji Liturgy.

Na najbolj preprosti ravni bi Origin of the Alimonies lahko označil kot uravnovešeno kombinacijo (post) black metala in klasične glasbe, s tem, da se slednja včasih naslanja na romantiko in spet drugič na eksperimentalno–eksistencialistično klasično glasbo dvajsetega in enaindvajsetega stoletja. Končni rezultat ni ne tu in ne tam in na koncu pridemo do nečesa, kar ni več ne rock/metal in ne klasika. Kaj ta »to« sicer je, ne vem, vem pa, da je čudovito. Liturgy že od nekdaj poizkušajo v svoji glasbi hkrati izraziti lepoto in napetost, in čeprav tako »klasične« kot »metalske« pasaže same po sebi izžarevajo napetost in tesnobo, končni rezultat, končni občutek ni tesnoba, temveč lepota. In tu niti ne govorim o efektu katarze. Prej kot to, bi uporabil besedno zvezo »univerzalna zdravilnost glasbe,« čeprav se s tem že nevarno pomikam v vode, ko ne vem več točno o čem zares govorim.

V analizo posameznih delov albuma se tu ne bom spuščal, ker je album res, še bolj kot H. A. Q. Q., namenjen poslušanju v celoti, ne morem pa, da ne bi izpostavil skladbe Apparition of the Eternal Church, ki je adaptacija Apparition de l'église éternelle (1932) francoskega skladatelja Olivierja Messiaena, v kateri gre v osnovi za preigravanje enega samega sorazmerno preprostega glasbenega motiva, toda rezultat je pulzirajoča in čista gmota lepote in napetosti, kakršni vsaj v tolikšni dolžini še nisem bil priča. Ideja je preprosta: na podlagi klavirske melodije poizkušajo kitare in bobni prebiti na »ono stran«. To seveda ne uspe, a kljub temu poizkušajo. Spet in spet. Četudi damo vstran filozofske nastavke, lahko še vedno rečemo, da je skladba spomenik človekovi vztrajnosti v iskanju onkraja, transcendence in mogoče predvsem evolucije uma ter duha.

Na albumu pred nami vse niha. Vse je fluidno, vse se pretaka in meša, je kot večno menjavanje plime in oseke, vendar nikdar ne pride do kaosa ali do estetike grdega, kaj šele groteske. Pravijo, da je vsaka ideja, ko se porodi, čista. Božansko čista. Vendar pa se v procesu materializacije »umaže«, postane kontaminirana z materijo in tako izgubi svojo božanskost, ki je v končnem izdelku prisotna le še v zametkih, v iskri pod materialom, bodisi gorivom, bodisi pepelom. V tem oziru je Origin of the Alimonies izjemno, nenavadno in presenetljivo čist izdelek, ki pa hkrati nikdar ne zapade v past sterilnosti, kot se rado zgodi, ko želimo neko idejo na silo obdržati čimbolj čisto. Ključna beseda tu ni inovacija, temveč izčiščenost. Izčiščenost idej, ki so jih Liturgy predstavili do sedaj. Na to je nakazoval že H. A. Q. Q., pri Origin of the Alimonies pa dejansko lahko govorimo o albumu brez mašil in predvsem brez fiksnih idej o tem, kaj je skladba ali album ali zvrst ali … Glasba je tu svobodna, ali še bolje: osvobojena, kar pa je verjetno vsaj delno tudi odraz Hunt-Hendrixove transformacije v žensko in posledične seksualno-identifikacijske osvoboditve.

Produkcija je, razen mogoče v najbolj kaotičnih in nasičenih delih, kristalno jasna in, zavoljo manjka prave tehnične besede, »lahka«. Tu ničesar ne tišči dol. Denimo: po vsej logiki metala, bi moral enominutni zvočni zid na The Fall of SIHEYMN, vzbujati občutek utesnjenosti, brezizhodnosti, ujetosti (že zaradi zidu), vendar se iz nekega razloga zgodi ravno nasprotno: nekaj presežnega, monumentalnega in čudovitega. Mogoče je to tista transcendentalnost, o kateri govori in piše Hunt-Hendrixova. Mogoče. V resnici pa niti ni pomembno, saj glasba deluje sama po sebi. Intutivno in emocionalno.

Iz tega razloga se tudi ne bom podrobno spuščal v tematiko albuma, ki je sicer izjemno ambiciozna in – povedano v enem stavku – pravzaprav pripoveduje o izvoru vsega. Praktično vsaka recenzija, ki sem jo našel na spletu, tu povzema avtoričin komentar k albumu, kar je mogoče nekoliko ceneno, a po svoje razumljivo. Teksta je na albumu pravzaprav zelo malo in v vsej njegovi kriptičnosti mogoče res potrebujemo avtoričin komentar, hkrati pa se bojim, da vsaj v tem primeru ta isti komentar nekoliko zacementira naše dojemanje albuma, saj novinarji in kritiki – če kaj – ljubijo povzemanje.

Težko rečem, da bi si od albuma želel še kaj. V recenziji H. A. Q. Q. sem tarnal vsaj nad naslovnico, tu pa ne morem storiti niti tega, saj je čudovita. Mogoče, mogoče me je nekoliko zmotilo, da sam konec albuma izzveni nekoliko v prazno, ampak s tem pravzaprav že na silo iščem svari nad katerimi bi se lahko pritoževal zaradi pritoževanja samega.

Kar se tiče prihodnosti Liturgy, bi si mogoče želel, da Hunt-Hendrixova za en album zapusti metafizične vode in spregovori o nečem bolj tuzemskem, denimo njeni nedavni transformaciji v žensko. In ne, tu sploh ne ciljam na možnost, da je izčrpala trenutne metafizične/religiozne/filozofske teme, ki so zaradi svoje izmuzljive narave tako ali tako praktično neizčrpljive, ampak bolj za zavedanje, ali pa vsaj sum, da je z obstoječim glasbeno-tematskim pristopom Origin of the Alimonies praktično nemogoče preseči. Toda po drugi strani so to seveda samo misli poslušalca, ki ne ve ničesar o umetniških procesih in nastajajočih vizijah Hendrixove.

Avtor:
twitter facebook