recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

30. 1. 2014  Warfather - Orchestrating The Apocalypse  (Greyhaze Records, 2014)
Orchestrating The Apocalypse je soundtrack borbe, ki jo svetovni živelj vse bolj bojuje z vidnimi in nevidnimi silami, ki naj bi obvladovale svet. Temu primerno je tole več kot 40 minut maršev, bombardiranj, blitz taktik, gverilsko nepričakovanih detonacij, sabotaž konvencionalnih sredstev in operacij. Na vse ali nič!

Orchestrating The Apocalypse je soundtrack borbe, ki jo svetovni živelj vse bolj bojuje z vidnimi in nevidnimi silami, ki naj bi obvladovale svet. Temu primerno je tole več kot 40 minut maršev, bombardiranj, blitz taktik, gverilsko nepričakovanih detonacij, sabotaž konvencionalnih sredstev in operacij. Na vse ali nič!

Steve Tucker se ne mora dokazovati nikomur. Možakar, ki je v devetdesetih ne samo pogumno prevzel mesto Davea Vincenta v Morbid Angel, ampak se je tudi odlično izkazal kot frontman in novi glas tega benda (poslušajte katerikoli komad albumov Formulas Fatal To The Flesh, Gateways To Annihilation, Heretic) – tako v studiu kot v živo, je dokazal svoje.

Po odhodu ali odpustitvi iz Morbid Angel se je Tucker umaknil v ozadje, iz katerega ga je konkretno privlekel šele Nader Sadek, s katerim je Tucker sodeloval v studiu in v živo. In lakota se je očitno prebudila, energija fokusirala, vizija pa uresničila – dame in gospodje, Warfather.

Warfather je bend, ki ga tvorijo Tucker na vokalu, Avgvstvs na basu, Armatura na kitari (in seveda se zavedam komičnosti vzdevka) ter Deimos na bobnih. Tu so zbrani underground bojevniki iz vseh vetrov, kar dokazuje, da je vizija morala biti točno, natančno in eksplicitno uresničena – tako, kot si je Tucker zamislil.

In temu primerno je tudi prvenec Orchestrating The Apocalypse utelešenost truda in duše vseh članov, ne zgolj idejnega vodje, pa čeprav le-ta kot vokalist najbolj izstopa. Logično!

Orchestrating The Apocalypse je soundtrack borbe, ki jo svetovni živelj vse bolj bojuje z vidnimi in nevidnimi silami, ki naj bi obvladovale svet. Temu primerno je tole več kot 40 minut maršev, bombardiranj, blitz taktik, gverilsko nepričakovanih detonacij, sabotaž konvencionalnih sredstev in operacij. Na vse ali nič!

Je tudi death/black metal plata – vokalno precej spominja na Gateways obdobje Morbid Angel, medtem ko angelovski občutek povečujejo tudi orkestralije in vmesni introti, ki v pravi meri okrepijo vojno atmosfero. Tukaj niso takšni vložki prisotni v taki meri kot pri Behemoth ali Dimmu Borgir, tako da so vodilni inštrumenti še vedno tisti, ki jih v rokah držijo štirje protagonisti.

Žal bas kitara le redkokdaj izstopa in je po mojem mnenju res potiha. Mogoče je to zato, ker poslušam stream iz Earsplit Compounda, prek katerega Warfathter ekskluzivno predstavljajo plato svetu, ampak vseeno – bas je občutno premalo prisoten. Kar je še bolj evidentno, ker kitare niso tako mastne kot pri recimo Suffocation, ampak se bolj gibljejo v ostre tone kakšne black metal sfere (čeprav je death metal pridih več kot evidenten). So pa linije vsekakor zanimive in dinamične, pa čeprav se klišejskim riffom ali aranžmajem ni moč izogniti.

Tudi pri bobnih ne, čeprav tolkalec obvlada kar lepo paleto hitrih in počasnih ritmov. Se vidi, da je igral v Severe Torture. In kot bojevnik stare šole, stavi na občutek segmenta pesmi (ali pesem samo), ne pa toliko na to, da je najhitrejši na svetu ali najbolj duplobasovsko zajeban – za vsako ceno!

Mogoče bo zvok, ki nasprotno današnjim standardom ni tako masiven, botroval temu, da se boste nekateri kar hitro naveličali plate (ali obupali že pred tem). Mogoče boste nekateri preprosto preveč pričakovali nove Behemoth ali nadaljevanje Morbid Angel. Če pa zadevi v pravem kontekstu date priložnost in se ji popolnoma posvetite, bo tole klic v boj, poziv k revoluciji ali pa vsekakor prejebeno močnih 40 minut, ki vam bo dalo moči, da se vsaj enkrat resnično uprete tistemu, kar vas nadzira in odloča o vas in vaši prihodnosti.

War!!!

twitter facebook