recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

28. 6. 2013  The Dillinger Escape Plan - One Of Us Is The Killer  (Sumerican Records, 2013)
One Of Us Is The Killer je album, ki vas popelje skozi res razširjeno definicijo izraza mathcore.

Bend iz zvezne države New Jersey, The Dillinger Escape Plan, je ena tistih glasbenih entitet, ki je že na začetku svoje kariere uveljavila svojo moč z unikatnim in agresivnim glasbenim izrazom, ki je s prihajajočimi albumi in EP-ji postal osnova delovanja in razvoja marsikaterega novejšega benda, ki je skušal ali kopirati ali celo preseči omenjene vzornike. Že sam žanr ''mathcore'' je dovolj močan dokaz – če po tvoji glasbi poimenujejo nek nov žanr in gibanje v glasbenem svetu, veš da si storil nekaj pomembnega, če že ne unikatnega. In takšni bendi sčasoma postanejo prežvečena kopija samih sebe, nekdo, ki sčasoma ostaja ujet v časovni pasti in se kasneje zagrenjen sprašuje ''Kako to, da so nas mulci, ki smo jih mi naučili nekaj novega, presegli?'' A to se do zdaj v slučaju The Dillinger Escape Plan še ni zgodilo.

Čeprav je marsikdo mislil, da je tehničarski kvintet izgubil svojo ostrino z ušesom zelo prijetnim albumom Option Paralysis, ki je izšel nekaj let nazaj, se krepko moti. In v to ga prepriča jedrski napad, prvi komad, naslovljen Prancer. V naslednjih štiridesetih minutah je jasno, da ne samo, da The Dillinger Escape Plan imajo kar nekaj trikov v rokavu, ampak da so tako napadalni in udarni kot so bili na izredno prelomnem albumu Ire Works - ki je javnosti predstavil tako lepe kot že tiste ''trademark'' spastične dele - ter na karierno prelomnem Miss Machine, ki jih je res izstrelil med zvezde. Čeprav je težko trditi, da so The Dillinger Escape Plan bili skriti očem javnosti – vsak, ki jih je od začetka pa do danes videl v živo, ve, da gre za bend, ki mu v ''live'' situacijah ni para. Dovolj zgovorno je dejstvo, da so večino članov zamenjali bodisi zaradi rigoroznih turnejskih urnikov bodisi zaradi poškodb hrbtenice, živcev in tako dalje. Možakarji pač nonstop igrajo v živo in se tam dokažejo še dodatno.

One Of Us Is The Killer je album, ki vas popelje skozi res razširjeno definicijo izraza mathcore. Kar se je nekoč zdelo kot organizirani kaos kratkih ritmičnih izbruhov in kitarskih vragolij ter vokalnih histerij, je zdaj premaknjeno eksponentno navzgor. Po eni strani razvoj tega grafa vključuje še več delov, s katerimi kvintet doseže prijetne občutke pri poslušalcih – prav naslovni komad je tisti, ki mojstrsko gradi na tem, preden ga raznese v vsesplošni heavy napad – jeps, zelo veliko je kvazi-pop vložkov, ki se na srečo vedno izognejo pocukranosti. A veliko pomembneje je to, da bend inkorporira še več jazzovsko zvenečih, riffovsko grmečih in gruvarsko bolečih delov, ki nekje globoko v sebi govorijo predvsem eno – The Dillinger Escape Plan niso zgolj progresivno nadaljevanje hardcore scene, ki je v svoji prenasičenosti iskala izhode v vplivih in zapuščini avantgardnih underground aktov a la Jesus Lizard, Victims Family in Botch ter Human Remains, temveč da je veliko – res veliko – pobrala od zelo znanih avantgardnežev Faith No More. Samo poslušajte komad Nothing's Funny. 

Treba je omeniti, da je omenjeni album močan predvsem na kitarskem področju. Še edini originalni član, kitarist Ben Weinman, ki je tudi avtor vse glasbe na albumu One Of Us Is The Killer, še vedno ima precej zanimive ideje, ki jih uresničuje s še drugim kitaristom, Jamesom Loveom. Sinkopirani riffi, ki se pretakajo v nenavadne, psihotične solaže in se nato spogledujejo z najlepšimi možnimi melodijami, se odlično ujamejo z nečloveško natančno, nepredvidljivo in hkrati nevsiljivo ritem sekcijo, ki jo sestavljata bobnar Billy Rymer ter basist Liam Wilson. Vse to odlično zaokrožuje vokalno zelo razgiban Greg Pucciato, pri katerem je vpliv Mikea Pattona nesporno in več kot dovolj jasen.

Edino moti to, da prehitro mine.

twitter facebook